Po daljši bolezni je 9. oktobra 2024, v domu za starejše občane Podbrdo, umrl naš dragi sovaščan Rudi. Dopolnil je 83 let.
Spoštovani sorodniki, prijatelji, znanci in vsi, ki so pokojnega Rudija poznali in spoštovali,
bil je dober in prijazen človek, ki je dolga leta z nami sobival, opravljal trdo kmečko delo, skrbel za svojo mater in imel veliko prijaznih besed za vse nas - tak človek enostavno ne more biti pozabljen.
Rudi se je rodil 4. aprila 1941. leta, v času 2. svetovne vojne, materi Justini Cencič, Tonjovi, ob vaški babici Menaški. Šibkega dojenčka so dali v velik koš in ga nesli h krstu v Logje, a pot je bila zaman zaradi narasle Nadiže. Zato je bil krščen v Prosnidu, krstil ga je nunc Dorbolò.
V družini so bile še mamini sestri Neža in Marija ter brat Jože. Družina je bila revna, saj so italijanski davki tolkli po večini Robidiščanov. A je fant ob ljubezni matere hitro rastel. Takrat so skoraj vse mlade ženske služile kot dekle in so domov prinašale priboljške.
Vojna je terjala velike davke, a otroci so se družili in igrali. Leta 1948 je Rudi začel obiskovati šolo pri učitelju Novačanu, ki je bil dober pedagog in glasbenik. Takoj je opazil bistrega in spretnega fanta z dobrim spominom. A Rudi ni nadaljeval šolanja, po zaključenem šolanju na Robidišču je ostal v bližini mame. Mladi so odhajali na sezonska dela v bližnje kraje in vasi. Tudi njegova mati je služila kruh s kmetijstvom.
Trdo življenje je blažilo veselje do lepega slovenskega petja. Ljudje so se izseljevali, a nekateri so ostali v hudi povojni mizeriji. Po vojni se je zaprla meja, ki je tudi terjala svoj davek.
Ko se je Rudi razgledoval, da si ustvari družino, je njegova mama zbolela. Dolgo vrsto let je ležala v postelji ob njegovi skrbi in umrla leta 1985. Tako je ostal sam.
Gojil je živino, siril, obdeloval polja.
Dragi Rudi, vsi vemo, kako zelo si ljubil svoj domači kraj in njegove ljudi. Še nas si naučil spoštovati preteklost, zgodovino kraja in soljudi. Rad si delil drobne zgodbe, neštete usode izseljencev so bile v njih. Znal si nas združevati in razvedriti.
Leta 2012 si skupaj z Robidiščani prejel Murkovo pohvalo Slovenskega etnološkega društva. Čutil si se srečen in spoštovan.
Razdajal si se udeležencem na prostovoljnih taborih, študentom na raziskovalnih taborih, kamnosekom, lesarjem - vsem si delil zgodbe in jih naučil izdelovati leso, roč, košo, košaro. Izdelal si na stotine grabelj, košev in košar. Ponje so prihajali iz sosednjih vasi in od daleč.
Ko si se postaral, si cenil svoje sorodnike in vaščane, ki so ti v stiski pomagali. Naslonil si se na sestrično Sonjo, Lucijo, Jankota in Klavdija. Zadnja leta so ti pomagali tudi drugi, še posebej Igor z Loredano, pa tudi Staša, Simon, Rika, Daniel, Valerija in drugi. Hvala vsem.
Dragi Rudi,
v mislih boš ostal vedno z nami, s spomini bomo napolnili praznino, ki je ostala za teboj. Hvaležni smo za dni in leta, ko smo lahko živeli ob tebi. Pogrešali te bomo na Robidišču.
Naj ti bo lahka zemlja, na Palogu, sredi tvojih senožeti in gozdov.
Za dobroto tvojih rok
ostala je besede "hvala",
ki v srcu bo ostala
in večno lep spomin na te nam dala.
Zapisala in na pogrebu prebrala: Vida Škvor
"Kužina" Rudi in Dante, 2008
