Zajtrk / Breakfast

Salam, tminc, skuta, vloženi melancani, češnjev paradižnik na baziliki, list solate in drobnjak. Pa marmelada z jogurtom in kosmiči. Po navdihu tistega jutra. :-)

Home-made salami, cottage cheese, aubergines and cumcumbers, tomatoe on basil leaves, salad. And jam, jogurth and muesli. An idea of that day... :-)

Naš zelenjavni vrt / Our vegetable garden :-)

 

Iz RTVSLO.. :-)

http://www.rtvslo.si/lokalne-novice/foto-umetnisko-ozivljeno-robidisce/310995

FOTO-WOOD-STONE-IMPRESSION... dan potem

Čeprav smo že pošteno zakorakali civilizacijskim nebodigapotrebam naproti, pa misli še vedno bežijo nazaj. Nazaj na Robidišče...

 

Od petkovega dogajanja, ko je mariborska skupina odšla, se je dogajalo še marsikaj. Koncert Beneških korenin, predaja simboličnega darila občinama Kobarid in Podbonesc. Meje ni več! Žur do jutranjih ur ob španski limonadi. Potem pa spet delo, delo in delo za kamnoseke. Kar nekaj ljudi smo še v soboto morali polejati po vasi, da so si ogledali stvaritve. A pred galerijo je bilo vseeno nekam prazno.

 

Čeprav se je zdelo, da je vse skupaj še zelo daleč, so proti poznemu popoldnevu vsi izdelki dobili svojo podobo, ki jo je spretno v objektiv ujela Maša. Sara pa je medtem pridno snemala vtise udeležencev. Komaj čakamo na film!

 

Tone, Damjan, Augustin in Mehor so odhod prestavili za en dan in zvečer je bila priložnost za krajšo evalvacijo. Vsi smo bili neskončno utrujeni, a presrečni in prezadovoljni.

 

Velik zalogaj je bil to. Za lesarje, ki so pridno delali od jutra do večera, tako že od prve ure po prihodu. Pa tudi pred prihodom, ko so si natančno izdelali načrte dela. Zvečer pa zabava.

 

Za kamnoseke, ki so imeli nekoliko počasnejši ritem ob jutrih, a so potem zaštartali in jih ni bilo videti do poznega večera, ko je nekdo ugasnil luč na nebu. Potem pa so nadaljevali v soju svetilk pozno v jutro.

 

Za fotografko Mašo in snemalko Saro, ki sta morali ujeti vse pomembne trenutke, teh pa ni bilo malo, vmes pa sta pod budnih očesom Katarine spoznavali nove tehnike. Multitasking!

 

Za mentorje: Toneta, Damjana, Alenko, Metodo, Zlatka in Katarino, pa tudi za Augustina in Mehorja iz Španije, ki so bili vedno na voljo.

 

In tudi zame. Ogromno telefonov, usklajevanja, kuhanja, kombiniranja in improvizacije. Tudi nekaj velikih skrbi. Priznam, po petkovi prireditvi, ko je padel adrenalin, sem bila že kot zombi. Upam, da se me ni kdo ustrašil :-) A da ne bo kdo narobe razumel, bile so to skrbi, ki jih ne bi zamenjala za nič na svetu. Neskončno ponosna sem, da sem del WOODSTONE-a - v ta projekt verjamem bolj kot v marsikaj, kar sicer v življenju počenjam. Tone, tule bom neskromno rekla - dobra sva, da sva šla v to... po tisti ničhudegasluteč debati, ko se nama še sanjalo ni. Ravno prav sva oba usekana, ne?

 

A trud je poplačan. Mislim, da v teh dneh nisem videla nezadovoljnega obraza-naprotno, dobili smo kar nekaj lepih pisemc.

 

In da se pohvalim z delom ekip, je tule še nekaj fotk, predvsem kamnoseške in foto ekipe. Tista od glavnega presenečenja, vrtiljaka, pa še manjka in pride kot poslastica kmalu :-)

 

Avtorica vseh fotografij je Maša Lancner...

 

 

Spominski kip za Kobarid, najlepšo občino pod soncem...

 pastirski prestol, spomenik Robidišču, avtorjev Maje in Mateja. 2 leti dela!

 Okvirji izpod rok lesarjev, slike pa izpod rok fotografk izdelane s posebno tehniko cianotopijo. Rožice so robidiške.

 Cianotopija na kamnu!

 Cianotopija na platnu v kamnitem okviru. Ma a ni noro, nooooo!???!!!

 Tabla, ki bo kmalu stala na koncu vasi, ob cesti, ki pelje proti Italiji. 50 toliko starih, kot so bili ti študentje, je tiste ene same noči leta 1948 odšlo na vse celine sveta prav tod mimo... 

 Razstava

 Kip za vasico. Meja, reka, sence... domišlija ne pozna meja.

 In še kupec za Podbonesc. Za vasico Montefosca, Čarni Varh. mnogo porok je bilo med vasicama, mnogo švercanja... mnogo zgodb... V sponim na težke čase!

 

in pride še... in še... ko se moja fotografska baterija napolni in pridem spet tja, kamor me vleče...

WOODstone - zadnji dan

Po kratki noči počasi zapademo v rutino. Kava, zajtrk, kava, delo, kava, delo, kava, delo,..Saj ni tako hudo. Res pa smo v teh petih dneh veliko naredili, no, danes

še zaključujemo. Pa da se malo pohvalimo, bom kar opisal delo naše ekipe. Že pred prihodom na Robidišče smo si razdelili delo in se toretično pripravili.

Simona in Polona sta dobili v obdelavo staro skrinjo z značilnimi robidiškimi rezbarjenimi ornamenti. Predmet je bilo potrebno najprej očistiti prahu in umazanije. Nato je bilo potrebno odstraniti površinski premaz z lavacolom. Skrinjo sta očistili do lesa. Ker je skrinja lastništvo družine Cenčič, sta se dekleti prilagodili njenim željam. Skrinjo je bilo potrebno lužiti, to jima je povzročalo nekoliko preglavic, saj je prvotni premaz bil na drugačni osnovi kot lužilo. Po luženju sta skrinjo premazali s čebeljim voskom.

Tine in Lan sta delala na več projektih. Izdelala sta novo oglasno desko iz lesa starega dravskega splava, ki smo ga prinesli s seboj. Ko sta to dokončala, sta se lotila tesanja gugalnice iz hloda bukve in kegljev za rusko kegljanje. Keglje sta okrasila z značilnim robidiškim ornamentom.

 

 

Simon in Žiga sta izlelala kokošnjak za družino Škvor. Želja je bila, da naj bo vesoljski in tako sta ga tudi osnovala. Material za izdelavo se je našel v vasi, vijaki in okovje pa so se nabavili v dolini. Najprej sta postavila ogrodje, ki sta ga nato podeskala, izrezala vrata, kurja vrata, dodala balkon, gnezda in kurjo »lojtro«. Da bi ga malo zaščitila in polepšala sta površino lesa pokurila z gorilnikom.

Anja in Natalija sta dobili zahtevno nalogo. Restavrirali sta star predalnik, ki je bil precej zdelan. Najprej sta ga očistili. Bilo je zahtevno, saj je bil zelo umazan. Nato je bilo potrebno odstraniti površinske premaze. Delali sta z lavacolom. Ko je bil predalnik očiščen sta se lotili popravil konstrukcije. Manjkajoči deli so se dodelali, razpoke zapolnile ali zlepile, neravnine pokitale. Ko je vse to bilo končano, sta ga egalizirno polužili, to pomeni, da sta izravnali barvo površine. Površinsko obdelavo sta zaključili z oljem za les.

Maja in Urban, naša rezbarja, sta dobila delo, ki jima je pisano na kožo. Rezbarila sta tabli z napisom dobrodošlice in pozdravom v slovo, ki bosta stali na vhodu in izhodu iz vasi. Deske sta morala najprej očistiti in pripraviti površino za delo. Nato sta po posvetu z domačini izbrala ustrezne pozdrave in jih prenesla na les. Z rezbarskimi dleti sta izpisala »Le kam so vsi odšli?« in »Ljudje, kamen, les – VAS!«, ter dodala robidiško rožo. Table sta površinsko zaščitila z vročim lanenim oljem.

 

 

 

Aleksander je v restavriranje dobil škaf, skledo, ribežnik in robidiško klop. Najprej se je lotil lesenih predmetov. Prva faza, čiščenje. Odstraniti je treba umazanijo. Železni obroči na škafu so močno korodirani, zato je rjo treba najprej mehansko odstraniti, premazati s Ferosanom, ter površino nato še očistiti z jekleno volno. Pri tem je treba paziti, da ne poškodujemo lesa ali ga zapackamo z rjo. Skledo so močno pogrizli žužki. Zato smo se jo odločili utrditi s Paraloidom. To je plastični granulat, ki se raztaplja v etilnem acetatu in se injicira v luknjice v lesu, da jih zapolnimo. Vse predmete sem po dodatnem čiščenju premazal še z mešanico terpentina in lanenega olja, ki sem ga segrel na 60 stopinj. Robidiško klop sem razstavil, očistil kovinske dele, jih ponovno zaščitil s temeljno barvo in tesarol antik premazom. Lesene dele klopi sem očistil in premazal z vročo mešanico olja in terpentina.

 

Ker smo bili pridni in smo hitro realizirali zadane cilje, smo lahko postorili še druge stvari. Izdelali smo velike domine, magnetke za hladilnik, restavrirali nočno omarico, izvedli manjša popravila, etc.

Ta teden v hribih je bil kar delaven. Ko pogledam okrog sebe, vidim dokaj utrujene vendar zadovoljne obraze. Žal se danes poslavljamo od Robidišča. Sam si še želim ostati, vendar se ne najde kdo,  ki bi mi krajšal čas na štopu domov, zato se sprijaznim s slovesom od Robidišča.

Naj izkoristim to priložnost in se zahvalim vsem sodelujočim pri projektu Robidišče WOODSTONE. Pohvale organizatorjem in gostiteljem, družini Škvor in lokalni skupnosti. Zahvala domačinom za potrpljenje. Zahvala Višji strokovni šoli šolskega centra Maribor in Višji strokovni šoli šolskega centra Srečka Kosovela Sežana, ki sta nam sploh omogočili projekt, material in mentorje, ki se jim zahvaljujem za potrpežljivost in strpnost, ter dobro voljo.

Nenazadnje pa se bi rad zahvalili tudi vam, dragi kolegi, ki smo skupaj preživeli teh nekaj dni. Bilo je nepozabno! Hvala za vse trenutke smeha, hvala za dobro družbo, hvala za neprespane noči in jutranje sesanje, hvala za vse skuhane kave, za vso pomito posodo, hvala za jabolčno pito, za vino, za sok, za klobaso, za sir, hvala za vse. HVALA ZA ROBIDIŠČE 2013!