Šporget / Brick kitchen-range

...ki skuha najboljše jedi. for the most tasteful dishes.

Letošnji podmladek / Offspring this year

Tistega turobnega dne / On that misty day

Kopa / Haystack

Spravilo sena, 2007 / Haymaking 2007

Včeraj, danes, jutri... / Yesterday, today, tomorrow...

(Zapisal: Simon Škvor, Oddaljeni pogled, 1998 )

ROBIDIŠČE ...

Robidišče, vas na odročju naše države, postavljena na skrajni zahodni rob Slovenije predstavlja danes takorekoč mejni kamen s sosednjo Italijo. Pokrajinsko lahko vas umestimo v Breginjski kot. V dolini, ki se razteza od Kobarida do Breginja, je raztresenih deset vasi, ki stiskajo svoja stara in izginjajoča vaška jedra pod pobočje Stola. S cesto proti Kobaridu je Breginjski kot povezan s sedanjostjo, z reko Nadižo pa dolino veže preteklost. In kar ni zmogla reka odnesti v stoletjih, je cesti uspelo v nekaj desetletjih. Območje Breginjskega kota je postalo demografsko ogroženo območje slovenskega podeželja. Prav simbolika ceste in reke pa je tisto česar se Breginjski kot , kot zadnje rešilne bilke, krčevito oprijema. Pogled naprej in usmerjenost v turizem, kmetijstvo, Evropo marsikoga navdaja z upanjem in pogumom.

Ujetost med »tu in tam«, med romanski svet, Furlanijo, beneško kulturno dediščino ter na drugi strani s slovanskim etosom prežetim slovesnkim zaledjem je izoblikovala svojo identiteto posameznih vasi v Breginjskem kotu. Robidišče, s svojo nekoliko odmaknjeno lego na desnem bregu Nadiže pa predstavlja danes enega redkih živih spomenikov, ki vzbujajo v človeku vse hkrati, občudovanje, občutek krivde, nostalgijo... in človeka nikoli ne pusti ravnodušnega.

Prehodnost med mediteranskim kulturnim območjem in predalpskim prostorom se nam najprej pokaže v podobi vasi, z beneškoslovenskim arhitekturnim tipom objektov. Vas oblikujejo značilni stavbni nizi, ki pa jih na Robidišču sestavljajo posamezne stavbe - samostojni objekti. »Stavbna zgodovina vasi nam izpričuje, da se je stanovanjska enota razvijala iz prvotne enocelične pritlične zasnove s strmo skrlato ali slamnato streho v večceličen in nadstropen objekt, krit s plitvo korčno streho. Komunikacija med nadstropji so zato postala zidana zunanja stopnišča z lesenim gankom. Vse stavbe so grajene iz čvrstih klesanih blokov opremljene s kamnitimi stopnišči in lesenimi ganki.« ( A. Ščukovt, 1999).

VČERAJ

Pestro zgodovino si Robidišče deli z ostalimi vasmi Breginjskega kota. Približno od začetka srednjega veka so vasi pripadale Oglejskemu patriarhatu, potem so prešle pod beneško republiko. Ko je slednja padla, so bile priključene kratkotrajni kraljevini Italiji, ki jo je ustanovil Napoleon. Od leta 1815 do leta 1866 so skupno s celotnim Lombardsko/beneškim kraljestvom ( ali od leta 1859, vsaj skupno z beneško polovico tega kraljestva ) pripadale Avstriji, od leta 1866 pa spadajo pod zedinjeno Italijansko kraljevino ( Jan b. De Courtenay - O Slovanih v Italiji, 1998). Leta 1869 je vas s 178 prebivalci beležila rast prebivalcev in jih leta 1910 štela največ, kar 228. Od takrat dalje beleži Robidišče stalen upad prebivalcev.

Leta 1947, ko je bilo Robidišče priključeno k Jugoslaviji, je začela vas pisati novo, a temnejšo zgodovino. Trdo življenje na mejnikih različnih političnih sistemov je 186 Robidiščanov sililo v odseljevanje in desetkalo prebivalce vasi. Bolj kot odseljevanje v razne konce Slovenije, je bilo za Robidiščane značilno odseljevanje izven Slovenije ( takrat Jugoslavije ). Največ so se odseljevali v Belgijo, Italijo, Nemčijo, Francijo, preko Italije pa se jih je veliko odselilo v J Ameriko ( Argentino ), S Ameriko in Avstralijo. Opredeljevati danes robidiške emigrante in jih umeščati v kategorije ekonomskih, političnih ali drugih izseljencev je skoraj odveč. Splet vseh dejavnikov so vsakega posebej gnali v odločitve poguma ali obupa in upanja, da so obrnili hrbet , se redko ozrli nazaj a se nikoli niso vrnili. Niso mogli ali niso hoteli ? Da bi lahko danes vrednotili take odločitve, pa moramo seveda razumeti ne samo takratni čas ampak tudi ljudi v vasi, katere razvoj ni bil načrtovan in se po drugi vojni ni začel dogajati. Razumeti pa lahko v tem primeru pomeni že to, da ne vrednotimo, ampak spoštujemo pogum tistih, ki so odšli, kot tudi tistih, ki so ostali.

Leto 1976 , s katastrofalnim potresom, je ena ključnih prelomnic v razvoju ne samo Breginjskega kota ampak celotne tolminske regije. Potres, (z jakostjo okoli 8 stopnje po MCS na Breginjskem območju ) je vplival na vse segmente beneške periferije na tej in oni strani meje. Dva različna koncepta popotresne obnove, ponujata danes dve kontrastni podobi: eden usmerjen v staro vaško – beneško arhitekturo, na italijanski strani in drugi v ohranjanje ljudi na podeželju, v slovenskem delu. Oba pa sta predimenzionirala vasi in prekinila s tradicionalnim načinom življenja. Robidišče je tudi v tem pogledu mogoče izjema, saj popotresna obnova vasi ni bila izpeljana do konca, je pa vas močno skrčila in pustila nekaj kamnitih , na pol podrtih lupin.

DANES

Novo državo Slovenijo je na Robidišču pozdravilo 17 ljudi. Letom primerno so z zrelo zadržanostjo pozdravili spremembo. Upravičeno? Da zmore slovenska država prisluhniti in razumeti tudi odmaknjeno podeželje je dokazala s telefonsko linijo in novo cesto, ki je Robidišče ob prelomu tisočletja povezalo s svetom. K temu je prav gotovo pripomogla vpetost Robidišč v idejo » Spoznajmo se« , ki združuje prebivalce obmejnih krajev Slovenije in na svojstven, neposreden način opzarja na periferno problematiko v Sloveniji. Svoj delež pa so doprinesli tudi mednarodni delovni tabori, ki svojo idejo črpajo in nadaljujejo iz omenjene problematike. Različni segmenti, sociološki, etnološki, kulturni, so tisti, ki povezujejo neko območje v zaključeno celoto. Odkrivati in negovati ta izročila pa je pravgotovo tista osnova, na kateri se ohranja identiteta ali izoblikuje sonaravna obnova. S to idejo in delovanjem v tej smeri so prostovoljni delovni tabori na Robidišču, s svojo širšo evropsko dimenzijo, prav gotovo danes pomemben in upoštevajoč del v preoblikovanju vasi.

Leta 1999 na Robidišču živi še osem ljudi, (op.p. 2008: vmes že manj, danes spet 8).

JUTRI

Skoraj že klišejsko regionalno opredeljavanje obmejnih vasi, ki jih težko umestimo samo v omejene okvire države v kateri ležijo, nam mnogokrat služi kot novoevropski izgovor, kot nekaj, s čimer se radi ponašamo, vendar pa ohranjamo varno razdaljo med mestom in vasjo. Ta skoraj že kronična bolezen slovenskega podeželja ali pa ljudi, ni prizanesla tudi Robidišču. Nekako se sprijaznimo, da se vsaka stvar na svetu rodi, živi in umre. Tudi odmaknjene slovenske vasi, katerih lepote danes vedno bolj pogosto obiskujemo. Da Slovenija postaja evropska država dokazuje tudi vedno večja popularnost slovenskega podeželja. Romantični patos vasi postaja iskana vrednota, ki se je zaveda tudi država. Z ohranjanjem stavbne in kulturne dediščine vasi, in med njimi zagotovo Robidišče, zelo hitro pridobivajo na vrednosti. Kakor da nam je ponujena še ena priložnost.

Vendar pa je anahronizem opazovati vračanje življenja na Robidišču. Pričakovana pot, ki jo je prinesel tok časa tudi v ta kot, se je začela dogajati. Za prenovljenimi hišami bo duša ostala prazna. Že samo spreminjanje namembnosti tako hiše, kot vasi je včasih potrebno, a marsikdaj zelo nevarno početje, pa čeprav je skrito za varovanjem dediščine. Le-ta sama po sebi ponuja številne rešitve, vendar po čigavi meri ? Domačina ali prišleka?

__________________________________

ROBIDIŠČE... (Summary)

(written by Simon Škvor, A View from Afar On, 1998)

Robidišče lies in the west corner of Slovenia, just near the border to Italy. The wider area is called Breginjski kot ( Breginj corner ), after Breginj, a village near by. There are ten villages in the valley that goes all the way to Kobarid. All the villages have a rich history and a strong connection to the river Nadiža that runs through the valley. The fact that the area has been situated near the border for centuries contributed to the unique identity of the villages that could be seen in architecture , language and in the way of life.

Robidišče shares rich history with other villages in the area. They belonged to diferent states ( Italy, Austro - Hungary, Napoleon’s empire...) . In 1947 they were conected to Yugoslavia. For Robidišče this ment a drastic change. Being the village at the edge of two diferent political systems has made life very dificult for poeple. Many of them emigrated, mostly to Belgia, Italy, Germany or to South America ( Argentina ), North America or Australia.

Another important or rather tragical year is 1976 when a strong earthquake damaged the whole area very badly. The earthquake influenced on every segment of life and after the renovation people abandoned the traditional way of life.

When Slovenia claimed independence and became an independent state there were 17 poeple living in Robidišče. Many things have changed after that. The village got a new road, a new telephone line... Finaly, although some say much to late, Robidišče was conected proparly to the rest of the world. We want to belive that also International Volounteer Working camps that took place in Robidišče for the last four years contributed their share to new developement of the village.

In the year 1999 there are 8 poeple living in Robidišče.

We can say that the life is slowly coming back to Robidišče. But it is a diferent kind of life one could expect. As the country side is becoming more and more popular the village will change its character. Although hidden behind protecting the heritage reconstructed houses will have a diferent purpose. Unavoidable or necessery ?

The final question still remains - At the end, what will Robidišče gain?