sreda, 27. junij 2012

XVIII. pohod prijateljstva...

... med Čenebolo in Podbelo je tudi uspel. Več sto pohodnikov vseh starosti iz obeh strani meje je premagalo 14 km dolgo pot. Takole smo jih pogostili na Robidišču z vodo, piškotki, metinim sokom in za ta najbolj zahtevne tudi s šnopčkom :-)


 Ker je bilo vroče, smo nudili tudi kopel :-)

Na kresovanju...

... je bilo čarobno.






torek, 19. junij 2012

Ta vikend na Robidišču


Ta vikend se bo pa dogajalo!

Najprej smo prejeli prijazno vabilo naših sosedov na kresovanje:

"Prazniki so s svojimi šegami in navadami mejniki v ljudskem življenju.
Leto brez praznikov bi bilo za naše prednike dolgo, trudno in enolično.
Izročila nam pričajo, da je bilo ljudsko življenje v preteklosti še bogatejše, kot si danes predstavljamo. Čas je dosti običajev spremenil, tudi zakril, niso pa izginili iz zakladnice našega izročila. Starejši ljudje pogosto govorijo, kako je bilo včasih lepo, zdaj pa ni več tako. Z obujanjem starih praznovanj želimo, da bi nam bilo tudi zdaj lepo.

Zato oživljamo KRESOVANJE - posvečeno staroslovanskemu bogu sonca, KRESNIKU. 
To se bo zgodilo na POLETNI SOLSTICIJ 23.6.2012 s pričetkom ob 21 uri, na Robidišču - v objemu kresničk in srčnih prijateljev.

Kaj nas bo povezovalo?
Prižiganje ognja ob petju in glasbi;
Nastop ELEONORE:  igranje na lutnjo, prepevanje staroverskih pesmi, obujanje starih običajev, posvečenih Kresniku.
Branje proze in poezije – ljubitelji Robidišča.
Tudi vi boste del ustvarjanja praznične podobe, dragi obiskovalci. Če si pisni ustvarjalec, lahko tudi ti prebreš svojo stvaritev.

Čez dan bodo potekale delavnice pletenja venčkov in krašenje "panjola" (balkona), kot v starih časih."

...



Nedelja pa bo športno obarvana, saj nas prijatelji iz Canebole (I) in Podbele vabijo na XVIII. mednarodni pohod prijateljstva. Tule je povezava na več informacij.

Mi se bomo zagotovo udeležili obeh dogodkov. Če še koga zamika, nudimo ta vikend še posebej ugodno bivanje za pohodnike, ki bodo prijavljeni na pohod, saj bodo lahko pri nas spali za 20 evrov na noč.

sreda, 13. junij 2012

Še zadnja (lesena) dnevnika


Petek, 8. 6. 2012, spet oblačno vreme, turobno jutro, pa še veliko dela nas čaka. Počasi mi najedajo taka jutra, sploh po torkovem razodetju. Robidišče je taka čudna vas, lahko ti je neznansko všeč ali pa jo preprosto mrziš. Sam se še nisem odločil. Nagibam se k temu, da mi je všeč, ampak menim, da samo kot destinacija za oddih. Ne vem če bi lahko živel tukaj. Ne motita me mir in idiličnost, je pa težava, da tukaj v okolici ni dostopa do interneta in se je potrebno voziti v dolino, da lahko preveriš e-pošto in podobne reči.
Danes bo moj dan, vrgel se bom v dokumentacijo. Vse je treba spraviti v elektronsko obliko in dokončati poročila. Tega je ful. Medtem, ko kolegi delajo na prostem, jaz ždim v tej polsenčni sobi in se na čas razhudim na računalnik. Nekaj ur kasneje prilezem iz svoje luknje na malo sonca pred kosilom. Po kosilu pa dalje.

Fantje in dekleta pa že končujejo z deli na vseh projektih. Zastavljene cilje in še nekaj zraven smo predčasno dosegli. Pravi mojstri smo. Črna kuhinja je doživela lepotno operacijo in stara dama je zasijala z mladostno igrivostjo. Našo igrivostjo. Počasi smo začeli pospravljati in čistiti za seboj.

Vrhunec dneva je bila težko pričakovana hladna fuzija lesa in kamna, kamna in lesa. Fanta iz Sežane, ki sta sodelovala s Saško in Katjo, sta dokončala podstavke za klop. Takoj smo se zbrali svatje, kajti take poroke ne gre zamuditi. Poročne priče Katja in Saška in Dejan in Matej, so s ponosom spremljali kako se je jesenovo sedalo z naslonom iz lese s kirurško natančnostjo spojilo v celoto, ki ju naj človek ne loči. Res je bil poseben trenutek. Ravno pravšnji za zaključek dneva.

No ja, dan se ne konča zvečer, ampak ponoči. Bine iz Kobarida nam je pripravil in častil sangrijo, kar je še posebej pasalo v kontekst druženja z gostujočim španskim profesorjem. Zadnja možnost, da se še malo pomešamo z oblikovalci kamna iz sežanske višje šole.

Sobota, 9. 6. 2012, še eno turobno, oblačno, deževno, metuljevo jutro. Mešani občutki. Zadnji dan naše delovne brigade. Ko razmišljam o vtisih preteklega tedna, naletim na miselno blokado. Sploh še nisem premlel vseh dogodkov na Robidišču in učinka, ki so ga le ti imeli name. Vem samo, da smo se imeli fenomenalno. Res. Fenomenalno! Družina Škvor nas je toplo sprejela in prepričan sem da Staša in Simon, vse svoje goste sprejmeta z enako toplino in gostoljubnostjo. Robidišče je pravi kraj za oddih možganov. Za ljubitelje tišine, samote, čistega zraka, lepe narave, zvezdnega neba, dobre hrane, kolesarskih izletov, kopanja v hladnih, deročih in kot solze čistih rekah, za ljubitelje dobrih knjig in še za koga je Robidišče prava stvar. Mi smo neznansko uživali v družbi teh dobrih ljudi.

In cenjeni bralci, če še niste bili v Robidišču, je skrajni čas, da pridete in se prepričate o tukajšnji lepoti. Fantje in dekleta še bomo kaj prišli na Robidišče, če ne prej pa spet drugo leto na WOODSTONE 2013. Zagotovo pa se bom še večkrat vrnil, kajti Robidišče me je omrežilo.


Samovoljni študent

ponedeljek, 11. junij 2012

Četrtkov kamniti dnevnik


Ugotovili smo, da se dan v Robidišču začenja ob štirih in pol, ko so nas požgečkali prvi sončni žarki. Bil je čas, da smo se odpravili spat. Po dveh urah trdnega spanja smo se odpravili na zajtrk.  Mmm, jajčka na oko!
Po zajtrku smo se z težkimi koraki odpravili v našo – na črno zgrajeno – industrijsko cono. Začela se je akcija. Zvoki brusilk in dlet so nas dokončno prebudili. Vse skupine so nadaljevale svoje delo s prejšnjega dne, midva pa sva pričela z obdelavo površine na podstavku klopce. Ugotovila sva, da špičenje robidiškega kamna ni tako enostavno kot deluje na prvi pogled. Pupe so končale z vajo ter resno poprijele za orodja: iz neobdelanih kosov so naredile kubuse in vanje vklesale hišna imena. Tudi spominki se že približujejo svojim končnim podobam. Profesorji so prav tako začeli z izdelavo svojih izdelkov (končno) s pomočjo gostujočega profesorja iz šole za umetnost v Ovideu (Španija). Imeli smo nekaj tehničnih težav z elektriko: trdo in vneto delo nas ni sesulo, je pa na žalost nekajkrat sesulo električni sistem. Dež, ter že omenjeni električni problemi nam niso prišli do živega. Od zagnanosti nismo opazili, da je sonce že zašlo ter da je čas za večerjo že zdavnaj minil.
Po zasluženi večerji smo odšli na predavanje gospoda geografa Pipana o popotresni obnovi v Italiji in na Slovenskem. Sledila je uvodna predstavitev španske šole, večer se je nadaljeval s kraškimi dobrotami.

Vaša Matej in Dejan.

P.S. drugič malo več odgovornosti pri izbiranju kandidatov za pisanje dnevnika :-)








(za oblikovalce kamna: Matej Grižon in Dejan Arnež)

četrtek, 07. junij 2012

(kamniti) dnevnik drugega in tretjega dne...


 
Ko smo se prebudili v lepo sončno jutro, z ostanki meglenih oblakov, smo pojedli takšen zajtrk kot v hotelu. Na voljo je bila marmelada, narezek, Planikin sir in kislo mleko ... Po obroku nas je nagovoril profesor Marn, kateri nas je seznanil s potekom dela na delavnicah in pričakovanimi izdelki, kateri bojo dobili prostor v vasi. Nato smo se razdelili v skupine z najmanj po dvema študentoma. Število študentov se razlikuje po zahtevnosti in velikosti izdelkov. Ker smo študenti imeli že pripravljene uvodne skice za idejno zasnovo smo s profesorjem dorekli še zadnje detajle o naših bodočih klopcah, foteljih, kamnitih manjših izdelkih ...
Ena od skupin je odšla z domačinom Rudijem v gozd iskat leske za leseno prepleteno ograjo, tipično za ta kraj. Debelejše leske so debele kot palec, tanjše za preplet pa kot mezinec. Ko je bil kup lesa zadovoljivo velik, smo ga odnesli do domačije. Leske je bilo potrebno še olupiti, zato da se bo les hitreje posušil. Gospod Rudi nam je pripravil teren in nam pokazal postopek izdelovanja. Nato smo se lotili lupljenja lesk, zabavno delo za druženje in spočiti možgančke. Medtem je druga skupina mož odšla do kamnoloma, kateri se nahaja nasproti pokopališča pred vasjo. Po pričevanjih enega izmed mož je bila prava borba med kamnom in domačinom, v  bistvu brez milosti.  Bager je rohnel  in se trudil dobiti dobre kose za izdelke. Enkrat je skala priletela v gosenico, drugič pa je padla v lužo, tako da je blato špricnilo po šipi kabine vaščana. Kose je naložil na prikolico in jih pripeljal v vas, na kraj naše improvizirane delavnice. Naslednji  korak je bilo kosilo.
Po jedi na žlico smo si nabrali novih moči za naš projekt. Po kratkem predavanju gosta arhitekta iz Benečije, kateri nam je predstavil tipe gradenj, uporabljane materiale, namen prostorov ter razvijanje tipične podobe zgradb v beneških vaseh. Kasneje smo nekateri smo odšli do delavnice, drugi pa še piliti skice, dodelati detajle. Ko smo prišli na delovišče, smo kamne najprej oprali, da smo ocenili kateri so kakovostni in kateri malo slabši z več razpokami. Ko smo videli dejansko velikost naših izdelkov, smo začeli delavniško skico prilagajati kamnu. Kar je malo težje kot smo mislili. Pregledati moraš kamen z vseh strani, tako ta dobiš največje mere bodočega izdelka.
Naredili smo trinožno stojalo, visoko cca 3,5 m, na katero je privezan »flašncug«, dvigalo z verigo za dvigovanje. Predstavitev, napotke in varno rokovanje z dvigalom, potekom dvigovanja ter obračanja kamna je razložil profesor Švara. S pomočjo lesenih moralov in principom »kontrapeze« kamen iz ene strani dvignemo, ga podložimo na sredini, vstavimo trak ali »zajlo« (jekleno vrv) in nato počasi dvigamo s pomočjo »flašncuga«. Kos nato postavimo na dva morala in jih z lesenimi »kajlami« (zagozdami) fiksiramo, da se kamen ne premika. Nato sem s pomočjo libele zarisal osnovno črto, katera predstavlja osnovno ploskev kosa kamna. S kotno brusilko sem zarezal po risu  po vsej dolžini kamna. Naenkrat sem lahko zarezal cca 5-6 cm, nato sem moral odbiti odrezan kos kamna. Tiste kamne z več razpokami smo s pomočjo kovinskih klinov in macole razklali, tako da smo najprej s kotno brusilko zažagali po vsej dolžini kamna. Smer reza smo prilagajali poteku žil - razpok v kamnu. Nato smo največ 3 kline zabijali v urezan utor. Ko se je kamen preklal smo pogledali, če je ostanek kamna kakovosten.
Nato smo imeli večerjo. 
Te vrste dogodkov so se vrstile na lepi  5. junij  gospodovega 2012 leta.
Lep pozdrav iz Robidišč bodoči kamnoseški oblikovalci. (zanje: Matej Erjavec)


Jutro tretjega dne...
Po že ustaljenem urniku nas je v novo jutro prebudila dišeča Stašina kavica. Zaradi nje je ta, nekaterim ne preveč ljubi jutranji dogodek, postal precej bolj privlačen.  Medtem, ko smo nekateri še uživali ob zajtrku, so se izza vogala že zaslišali zvoki brusilk. Za razliko od včerajšnjega dne, ki je bil za nekatere še usmerjen bolj k načrtovanju in izrisu  izdelkov, smo se danes vsi lotili tudi njihove izdelave. Tako so začeli nastajati grobi obrisi  idejnih zasnov spominkov in prve kamnite tablice z napisi starih hišnih imen, ki naj bi krasile hiše v Robidišču. Prav tako pa sta se nadaljevali izdelavi kamnitih klopi, kateri bosta dopolnili jedro vasi.
Večerja je bila tokrat  v vaški gostilni, kjer smo si sposodili velik pekač za slastne postrvi,ki nam jih je podarila Ribogojnica Soča, po večerji pa smo ob domačem ovčjem jogurtu iz kmetije Robidišče imeli literarni večer, ki ga je pripravil gospod Mare Cestnik.
Današnji dan je bil lepo preživet in tudi za nekatere poln novih kamnoseških spoznanj in izkušenj. Jutri pa je še en dan, tako da naj bo za danes dovolj.
Se vidimo spet jutri!
Pa lahko noč.
(za oblikovalce kamna Neža Bevc)