WOODSTONE - DAN 1 - dnevnik samovoljnega (lesnega) študenta

Ponedeljek, 4. 6. 2012, dan, ko me je budilka vrgla pokonci ob brutalnih pet in sedem minut. Vstal sem z elanom, komaj čakajoč na dogodke prihajajočega dne. Ob šesti uri odpotujemo iz Maribora, cilj, Robidišče; kje, za vraga, sploh je to! Nekaj ur vožnje kasneje po luknjastih slovenskih (avto)cestah smo le prišli v selo bogu za nogo, kot sem najprej mislil.

Po kratki namestitvi, ura je namreč bila že pol enajst, ko smo prišli, smo se odpravili na raziskovanje Breginjskega kota, kot se ta sela imenujejo. Kaj hitro sem videl, neokrnjeno naravo in čisto dušo slovenskih bregov, ko smo se vozili po vijugastih cestah domačih. Gostitelji na domačiji Škvor, so nam za dan prihoda pripravili raziskovanje okoliških krajev. Ogledali smo si domačo zbirko predmetov iz prve svetovne vojne, ki je pred davnimi devetdesetimi leti divjala po bregovih tega konca. Nato smo si ogledali tipično arhitekturo kraja. Že na prvi pogled je edina od uničujočega potresa leta petinsedemdeset nedotaknjena ulica Breginja delovala nepričakovano domače, slovensko, s svojo enostavno premišljenostjo, ki je značilna za Slovencev rod.

Pot smo čez vijugaste ceste, v hribe in doline nadaljevali ob reki Nadiži. Nepričakovano me je presenetila lepota mostu, ki stoji tukaj že od rimskih časov in ga je nekoč prečkal zmagoviti Napoleon.

Pod njim teče bistra reka Nadiža, ki je v tisočletjih izdolbla svojo dolino. Res lep pogled! 

Vzpon na planoto, kjer zadnja leta spi vas Robidišče, najzahodnejša vas nekdanje Jugoslavije, sedaj pa Slovenije. Ob drugem prihodu, se že zadihal vaški zrak. Toplina in čistost zraku, ter vonj po kozah, ki se pasejo v bližini sta vzbudila čut po domačnosti. Takrat sem lažje zadihal. S spoznavanjem vasi smo nadaljevali po okusnem, domačem kosilu. Vrhunec dneva pa je bilo druženje z domačini ob kapljici domačega rdečega. Takrat sem, v sproščenem okolju, začutil ljubezen ljudi do svoje domovine.