Ugotovili smo, da se dan v Robidišču začenja ob štirih in
pol, ko so nas požgečkali prvi sončni žarki. Bil je čas, da smo se odpravili
spat. Po dveh urah trdnega spanja smo se odpravili na zajtrk. Mmm, jajčka na oko!
Po zajtrku smo se z težkimi koraki odpravili v našo – na črno
zgrajeno – industrijsko cono. Začela se je akcija. Zvoki brusilk in dlet so nas
dokončno prebudili. Vse skupine so nadaljevale svoje delo s prejšnjega dne,
midva pa sva pričela z obdelavo površine na podstavku klopce. Ugotovila sva, da
špičenje robidiškega kamna ni tako enostavno kot deluje na prvi pogled. Pupe so
končale z vajo ter resno poprijele za orodja: iz neobdelanih kosov so naredile
kubuse in vanje vklesale hišna imena. Tudi spominki se že približujejo svojim
končnim podobam. Profesorji so prav tako začeli z izdelavo svojih izdelkov
(končno) s pomočjo gostujočega profesorja iz šole za umetnost v Ovideu
(Španija). Imeli smo nekaj tehničnih težav z elektriko: trdo in vneto delo nas
ni sesulo, je pa na žalost nekajkrat sesulo električni sistem. Dež, ter že
omenjeni električni problemi nam niso prišli do živega. Od zagnanosti nismo
opazili, da je sonce že zašlo ter da je čas za večerjo že zdavnaj minil.
Po zasluženi večerji smo odšli na predavanje gospoda geografa
Pipana o popotresni obnovi v Italiji in na Slovenskem. Sledila je uvodna
predstavitev španske šole, večer se je nadaljeval s kraškimi dobrotami.
Vaša Matej in Dejan.
P.S. drugič malo več odgovornosti pri izbiranju kandidatov
za pisanje dnevnika :-)
(za oblikovalce kamna: Matej Grižon in Dejan Arnež)
Ni komentarjev:
Objavite komentar