torek, 30. december 2008

Še več korenin / More roots

Spet me je v robidiščem nabiralniku čakalo pisemce:

Hello!
My name is Jean-Luc and my mother's family come from Robidisce with the name CENCIC Martha. Always I was fascined by the mystery of the Robidiscian people: from where they came? I know very well this little pretty place. The last time I was here is february 2007 and Igor Cencic, my cousin, inform me that if I would have information of the history of Robidisce a woman from Nova Gorica had written a book on this subject. I have no more news. (I hope to find also the origins of my ancients parents.)

My grandfather was Joseph Cencic, my grandmother was Cencic Angela my uncle Mirko Cencic was married with Cencic Marija and has left Robidisce to work in Argentina - Buenos Aires .................in 1945. If you want keep contact with me for informations or fotos write me please . I live in France department Moselle north est .It schould be a pleasure to read you .Merry Christmas and happy new year .

Sorry for the bad english!

sreda, 5. november 2008

torek, 4. november 2008

Pismo iz Avstralije / The letter from Australia

Hello.

My name is Terese Tinoo (was Cencic before I married) I have recently received from my Aunt Cencic a partial family tree.


I live in Perth, Australia. My grandparents are from Robidisce. I am trying to find out the first name of my great great grandfather, who was apparently a vet. My grandfather, Adolf Cencic, and Great grandfather Victor Cencic were stonemasons before they were in army for wwI and WWII.


I am having trouble finding any information, a lot of the records from churches seems to have been destroyed during the war,and as you say in your blog, there are no longer many people living in Robidisce. (I dont know why, it seems beautiful)I was looking at google earth and found your farm house. And you seemed like maybe you would know of someone who may know who I am asking about!!


Or would you know or any organinsation I could contact,perhaps in larger town or city, like a meuseum that would have any photos, or old records that are remaining at all from that time?
I am sorry to bother you, and feel free not to reply if you dont have the time.

Terese Tinoo nee Cencic,
Western Australia
_____________________________________

Dober dan,


uau, I am very happy that you contacted me through the blog. This was the reason why I started to write it - I would like to catch all possible moments of Robidisce past and present!!!


There were only 4 main familiy names in Robidisce and Cencic is still nowadays most popular. 5 out of 7 family names are Cencic today. There was a reasearch done by a ethnologist about the name Cencic. I haven't read it but I have heard that the name Cencic probably comes from Bosnia or Croatia. My mother in law, who still live in Robidisce, has a lot of information. I will ask her about your interest. Unfortunately she doesn't speak English, but I will help. I will see her next weekend hopefully.
Tell me, you are probably cousin of Victor from Venezuela? Is this your son on the picture? How old are you? I am 30 and I also have a little doughter... she will be 2 soon.
OK, talk to you soon,
Stasa
PS: We have t-shirts with Robidisce motiv on. What size is your father?
PPS: Could I put this letter on the blog, please? I could hide the name, but I would prefer to put the whole letter on, so that some day someone else can network... who knows...
_______________________________________________________
Dober Dan Stasa
Thank you for replying to my letter, your english is very good.Yes, that is my son, Joseph, who is 19 months old. I am 29.

I know from family information I have a cousin Victor from Venezuala. I think Victor is my second/third cousin. If his grandma is Zora Pausin, she is my Great Aunt, one of my Fathers Aunties. (I beleive she has passed away, and her husband Anton,I am not sure, that is indirect information)I also have another great aunt/uncle in Uraguay.

Apparently Great Aunt Vida and Uncle Marjan still live in Robidiscu???And they have children and great grand children.My grandmother and grandfather left after wwII, but Grandmother still had a house there. It feel into disrepair, especially after earthquake. I think a farmer is using it now. (not sure what for) My grandmother did not want to go back to visit again, she was very sad about what happened during the war, and never went back to Slovenia. My grandfather, however did visit a few times. His name is Adolf Cencic, and he passed away 10 years ago.
You have my permission to put my letter on your blog!I enjoyed reading your blog, it has lovely photos. I thought that perhaps you lived there as well as running the guest house, but I guess from your letter that you live in a bigger town/city.I loved seeing the old buildings. You are right, it is sad to see them unused and not repaired. I cant beleive that no one lives there much anymore, it seems beautiful, and not far from larger towns? Is it difficult to get there by car?
One day I would love to visit, but at the moment my son cannot travel overseas. I would especially love to look at buildings to see if I could find any built by my family!!
Thankyou for writing, I loved to hear your information
Terese
ps: I would love to buy a t-shirt. However, I am not sure how to go about it. If you had any available I would get whatever size you had!!! My father is not fat, so I guess a small/medium size.
___________________________________
...
Isn't the world small? :-)

četrtek, 7. avgust 2008

Pri Zarotu

Bila sem v Podbeli, ko sta pritekli do mene dve lušni deklici. "Hello, we would like to buy some salad, please!"

...

"Where do you come from?"

"We live near the village Robidišče!"

?!?

Neponovljiv odgovor, gotovo. Robidišče je na koncu sveta. Pred njim 5 kilometrov ni nič, za njim dolga leta tudi ni bilo nič.

Razen Zarota. Turistična kmetija, kjer ponujajo doma pridelano ekološko jelenjo salamo, friko, tokaj, pa klobase..., leži le 2 in pol kilometra za mejo. To nedeljo sva na Simonovih 34 nazdravila pri njih tudi midva. Po večerji ob nedeljah prižgo ogenj in razni umeniki govorijo pravljice in pesmi. Super!
Postregli sta naju dekleti, ki sta pri meni kupli solato.

Lepo je odkrivati nov svet.

sobota, 2. avgust 2008

Ko se za dan ali dva ustavi čas

Robidišče je neustavljiva mešanica otožnosti in veselja, žalosti in upanja, preteklosti in prihodnosti, modrosti in mladostnih idej. Med starimi kamnitimi hišami šepetajo glasovih tistih, ki so že davno tega odšli. In glasno odmevajo glasovih teh, ki so zdaj tu - starejših, ki si želijo miru in tišine, in mladih, ki jih prehitro urbano življenje vleče nazaj v kraje, kjer bi se morda enkrat, morda za vedno, dalo živeti drugače.

Ko se zjutraj zbudim, po celi hiši diši - Staša je spekla kruh. Anuša in Lana v kuhinji mlaskata vsaka ob svoji flaški svežega kozjega mleka. Zdi se mi, da sem po celem tednu norenja končno spet našla svoj ritem. Odpeljemo se v kamp v Podbelo, kjer Staša v samosvojem branjevskem slogu in nadvse uspešno spravlja v promet domačo zelenjavo in hrustljavi kruh. Ljudem je všeč, seveda. Kaj pa je lepšega kot proti večeru takole pred šotorom in pod čistim nebom skuhati rižoto iz bučk, korenja in z malo čebulice, ki imajo povsem drugačen okus kot tisto, kar kupimo v trgovini ...

Simon pa že celo poletje gara. Stari kamniti hlev bo preuredil v dva prostorna in lepa apartmaja, v kleti bo savna, prostor pa se bo našel tudi za čisto posebno galerijo.

Še vaški "bar" izgleda nekam drugačen in lepši kot lansko poletje ...

Miha za kosilo na žaru pred hišo speče bučke in meso, Staša nareže stročji fižol, potem pa se pred nevihto umaknemo v dnevno sobo. Apartma in proste sobe so zasedeni, prav živa je tale hiša, ki od daleč izgleda tako velika, da se človek vpraša, kako zapolniti vso to praznino ... z lesom, velikim zidanim štedilnikom v kuhinji, v tople barve ovito kopalnico in majhimi detajli, kot sta Stašina simpatičnost in Anušin smeh.

Nedelja je sončna, zato hitro dobimo obiske, najprej znance iz Logatca, potem turiste, ki bi si radi ogledali vasico, pa jih Staša pelje na ogled in jim na koncu mimogrede proda še nekaj prav z Robidiščem potiskanih majic. Tudi Lana kasneje dobi eno majhno, živopisano.

Neverjetno sem ponosna nanju. Ker imata ne prav enostavno idejo in vsak dan sklepata kompromise in se odpovedujeta življenju brez naporov in voženj na najbolj zahodni del Slovenije, da bi jima enkrat uspelo. Naj Robidišče z leti postane sinonim za nekaj, kar izgleda izgubljeno in nato spet zaživi v še lepšem sijaju.

Prišli bomo vsako leto!

Lana, Miha in Nataša











sreda, 23. julij 2008

ponedeljek, 21. julij 2008

Vikend na Robidišču

pot na Robidišče

Živjo!

Sem 14-letna Vanja, ki je pretekli vikend s svojim sosedom 11-letnim Lukom preživela na Robidišču pri teti. Tja sva se odpravila z avtobusom. Vozila sva se skoraj 3 ure.

Na Robidišču živi zelo malo ljudi, ampak vsi ti so zelo prijazni. Z mojo sestrično Anušo smo se odpravili na kratek sprehod in Barbka nam je dala nekaj skute, ki jo sama izdeluje. Odšli smo tudi do italijanske meje, saj je zelo blizu. Vse smo tudi poslikali, zato se nam je nabralo kar nekaj fotografij.

Jedli smo zelenjavo iz domačega vrta, kozje mleko, svež kruh. Bilo je odlično!

S teto smo se vsako jutro odpravili v camp, saj je tam prodajala kruh in zelenjavo, mi pa smo raziskovali camp in slikali.

Robidišče je kraj, v katerem si res lahko spočiješ od vsega. Nikamor se ne mudi pa še lepo je. Vse domače, vse zeleno naokoli. Slike pa povejo več kot tisoč besed, zato...

klop in vodnjak

vrata in okno


petek, 11. julij 2008

četrtek, 3. julij 2008

Majčke / T-shirts

Bodo približno nekaj v tem smislu. Logo bo Matjaž še malce dodelal... napis Robidišče gre v zgornji kot, streha na levi pa ven. Morda bo napis v obeh jezikih na eni majčki. Bomo videli, kaj bo rekel mojster.
Otroške številke bodo v vanilija barvi, dekliške v vijola in svetlo modri, moške v temno sivi, ženske pa v črni barvi. Zaenkrat.
Veliko dela... sproducirati navadno majčko. Še več... uskladiti vse okuse.





Will be a bit like this. Slight changes will apply for sure after the meeting with Matjaž. Colour of the T-shirt will depend: vanilia for children, violet or sky blue for girls, dark grey for men and black for woman. For now.
Quite a work... to "produce" a simple T-shirt. Even more... to agree on the design.

sobota, 21. junij 2008

Galerija Robidišče




Ideja, kaj z nizkim, kamnitim prostorom, nekdanjim hlevom, ki je za povrhu še kulturno zavarovan in mora ostati (približno, to dodajam jaz) tak kot je bil (z jasli ter kamnitim podom), se je izkristalizirala. Pretekli tedno so minili v znamenju priprave vsega potrebnega...
Simon je zadolžen za "gradbena" dela. Brusenje trami in lesenega stropa, barvanje le teh ter fugiranje kamnitih sten. Sama sem pomagala pri zbijanju stare kvazi malte med kamni ven ter pri barvanju. In pomentanju. In še kaj. Prisluženih nekaj žuljev na uradniške roke.
Prostor bo torej postal galerija. Mala prodajna galerija Robidišče, v kateri bodo razstave, katerih tematika sega na območje Benečije. Prva bo fotografska razstava starih fotografij iz vasi, skupaj z zgodbami.
Del galerije bo tudi mala trgovinica z izdelki iz območja. Ni jih veliko, Simonov oče izdeluje košarice in druge izdelke iz lesa, nekaj je otroških pravljic iz tega območja, vino iz Furlanije, ki je le nekaj km stran, pa med, intenzivno delamo tudi na pripravi majčk z logotipom vasi. In še kaj. Upam, da spodbudimo še koga, ki bo ponujal kaj domačega. Poleg naštetega pa bodo na voljo tudi barve za kamenčke, saj Nadiža ponuja čudovite oblike in kar kliče po ustvarjanju. Idej za trgovinico je ogromno, časa precej manj.
Poletja se neznansko veselim. To bo res čisto naša ideja. Bomo videli, dos edaj je bila velika smola z vremenom, ki je glavni krivec za zamudo. To malce zbija moralo in motivacijo, ampak večji del jo še ostaja. Upam, da bo vložek povrnjen, glavni namen pa je tako ali tako bolj prepoznavnost hiške, ki bo, upamo da drugo leto, na voljo še komu, ki bi rad preživel svoje počitnice s pridihom odmaknjenosti.