Petek, 8. 6. 2012, spet
oblačno vreme, turobno jutro, pa še veliko dela nas čaka. Počasi mi najedajo
taka jutra, sploh po torkovem razodetju. Robidišče je taka čudna vas, lahko ti
je neznansko všeč ali pa jo preprosto mrziš. Sam se še nisem odločil. Nagibam
se k temu, da mi je všeč, ampak menim, da samo kot destinacija za oddih. Ne vem
če bi lahko živel tukaj. Ne motita me mir in idiličnost, je pa težava, da tukaj
v okolici ni dostopa do interneta in se je potrebno voziti v dolino, da lahko
preveriš e-pošto in podobne reči.
Danes bo moj dan, vrgel se bom
v dokumentacijo. Vse je treba spraviti v elektronsko obliko in dokončati
poročila. Tega je ful. Medtem, ko kolegi delajo na prostem, jaz ždim v tej
polsenčni sobi in se na čas razhudim na računalnik. Nekaj ur kasneje prilezem
iz svoje luknje na malo sonca pred kosilom. Po kosilu pa dalje.
Fantje in dekleta pa že
končujejo z deli na vseh projektih. Zastavljene cilje in še nekaj zraven smo
predčasno dosegli. Pravi mojstri smo. Črna kuhinja je doživela lepotno
operacijo in stara dama je zasijala z mladostno igrivostjo. Našo igrivostjo.
Počasi smo začeli pospravljati in čistiti za seboj.
Vrhunec dneva je bila težko
pričakovana hladna fuzija lesa in kamna, kamna in lesa. Fanta iz Sežane, ki sta
sodelovala s Saško in Katjo, sta dokončala podstavke za klop. Takoj smo se
zbrali svatje, kajti take poroke ne gre zamuditi. Poročne priče Katja in Saška
in Dejan in Matej, so s ponosom spremljali kako se je jesenovo sedalo z
naslonom iz lese s kirurško natančnostjo spojilo v celoto, ki ju naj človek ne
loči. Res je bil poseben trenutek. Ravno pravšnji za zaključek dneva.
No ja, dan se ne konča zvečer,
ampak ponoči. Bine iz Kobarida nam je pripravil in častil sangrijo, kar je še posebej pasalo v kontekst druženja z gostujočim španskim profesorjem. Zadnja možnost, da se še malo pomešamo z oblikovalci kamna
iz sežanske višje šole.
Sobota, 9. 6. 2012, še eno
turobno, oblačno, deževno, metuljevo jutro. Mešani občutki. Zadnji dan naše
delovne brigade. Ko razmišljam o vtisih preteklega tedna, naletim na miselno
blokado. Sploh še nisem premlel vseh dogodkov na Robidišču in učinka, ki so ga
le ti imeli name. Vem samo, da smo se imeli fenomenalno. Res. Fenomenalno!
Družina Škvor nas je toplo sprejela in prepričan sem da Staša in Simon, vse
svoje goste sprejmeta z enako toplino in gostoljubnostjo. Robidišče je pravi
kraj za oddih možganov. Za ljubitelje tišine, samote, čistega zraka, lepe
narave, zvezdnega neba, dobre hrane, kolesarskih izletov, kopanja v hladnih,
deročih in kot solze čistih rekah, za ljubitelje dobrih knjig in še za koga je
Robidišče prava stvar. Mi smo neznansko uživali v družbi teh dobrih ljudi.
In cenjeni bralci, če še niste
bili v Robidišču, je skrajni čas, da pridete in se prepričate o tukajšnji
lepoti. Fantje in dekleta še bomo kaj prišli na Robidišče, če ne prej pa spet
drugo leto na WOODSTONE 2013. Zagotovo pa se bom še večkrat vrnil, kajti
Robidišče me je omrežilo.
Samovoljni študent
Ni komentarjev:
Objavite komentar