Robidišče je neustavljiva mešanica otožnosti in veselja, žalosti in upanja, preteklosti in prihodnosti, modrosti in mladostnih idej. Med starimi kamnitimi hišami šepetajo glasovih tistih, ki so že davno tega odšli. In glasno odmevajo glasovih teh, ki so zdaj tu - starejših, ki si želijo miru in tišine, in mladih, ki jih prehitro urbano življenje vleče nazaj v kraje, kjer bi se morda enkrat, morda za vedno, dalo živeti drugače.
Ko se zjutraj zbudim, po celi hiši diši - Staša je spekla kruh. Anuša in Lana v kuhinji mlaskata vsaka ob svoji flaški svežega kozjega mleka. Zdi se mi, da sem po celem tednu norenja končno spet našla svoj ritem. Odpeljemo se v kamp v Podbelo, kjer Staša v samosvojem branjevskem slogu in nadvse uspešno spravlja v promet domačo zelenjavo in hrustljavi kruh. Ljudem je všeč, seveda. Kaj pa je lepšega kot proti večeru takole pred šotorom in pod čistim nebom skuhati rižoto iz bučk, korenja in z malo čebulice, ki imajo povsem drugačen okus kot tisto, kar kupimo v trgovini ...
Simon pa že celo poletje gara. Stari kamniti hlev bo preuredil v dva prostorna in lepa apartmaja, v kleti bo savna, prostor pa se bo našel tudi za čisto posebno galerijo.
Še vaški "bar" izgleda nekam drugačen in lepši kot lansko poletje ...
Miha za kosilo na žaru pred hišo speče bučke in meso, Staša nareže stročji fižol, potem pa se pred nevihto umaknemo v dnevno sobo. Apartma in proste sobe so zasedeni, prav živa je tale hiša, ki od daleč izgleda tako velika, da se človek vpraša, kako zapolniti vso to praznino ... z lesom, velikim zidanim štedilnikom v kuhinji, v tople barve ovito kopalnico in majhimi detajli, kot sta Stašina simpatičnost in Anušin smeh.
Nedelja je sončna, zato hitro dobimo obiske, najprej znance iz Logatca, potem turiste, ki bi si radi ogledali vasico, pa jih Staša pelje na ogled in jim na koncu mimogrede proda še nekaj prav z Robidiščem potiskanih majic. Tudi Lana kasneje dobi eno majhno, živopisano.
Neverjetno sem ponosna nanju. Ker imata ne prav enostavno idejo in vsak dan sklepata kompromise in se odpovedujeta življenju brez naporov in voženj na najbolj zahodni del Slovenije, da bi jima enkrat uspelo. Naj Robidišče z leti postane sinonim za nekaj, kar izgleda izgubljeno in nato spet zaživi v še lepšem sijaju.
Prišli bomo vsako leto!
Lana, Miha in Nataša
