nedelja, 25. januar 2009

Iz arhiva: Dnevnik, 9.7.2001

Društvo mladih geografov Slovenije pripravilo raziskovalni tabor na Robidišču

Meja je z leti naredila svoje

Osrednja tema razvojne možnosti obmejnega demografsko ogroženega območja

Slovenija - ponedeljek, 09.07.2001 Tekst: Jani Alič

ROBIDIŠČE, 9. - V naši najbolj zahodni vasi, kjer je pred 70 leti živelo več kot 200 ljudi, leta 1966 pa okoli 90, jih danes prebiva le osem. Ostali so le starejši, mladi so odšli s trebuhom za kruhom. Vas se je še posebej spraznila po potresu leta 1976, že pred tem pa so ljudje odhajali največ v Belgijo in prekomorske dežele.

V zadnjem času je na Robidišču opaziti več življenja. Obnavljajo napol porušene domačije, aktivno je postalo kulturno društvo, prihajajo mladi raziskovalci. Prav danes je z delom končala skupina 25 študentov geografije in etnologije z ljubljanske univerze.

"Letošnji raziskovalni tabor Robidišče 2001 je potekal na območju Breginjskega kota in Beneške Slovenije. Glavna tema, s katero smo se ukvarjali na taboru, so bile razvojne možnosti obmejnega demografsko ogroženega območja. Delo je potekalo v obliki aktivnega terenskega dela in študijskih delavnic.

Mladi raziskovalci so spoznavali naravne danosti območja, geološke razmere in vzroke za izseljevanje. Imeli smo vrsto predavanj na obeh straneh meje. V Beneški Sloveniji smo obiskali Gorsko skupnost, Špeter, Topolovo, Nadiške in Terske doline ter vas Matajur," je pripovedoval eden od organizatorjev Simon Škvor .

V vasi so bili mladih zelo veseli. Tako sta njihovo delo hvalila najstarejša Robidiščana Ana in Jože Cenčič, ki stopata v 80. leto. Nič manj jih ni bil vesel Jože Štucin, ki z ženo Marijo občasno prihaja v ženin rojstni kraj.

"Rad se pogovarjam z mladimi. Tudi sam včasih kaj raziskujem. Tako sem se lotil izvora priimkov. Na obeh straneh meje je bilo veliko ljudi s priimki, ki se končujejo na -in: Pavšin, Boškin in Štucin. Najpogostejši priimek pa je bil Cenčič," je povedal Jože, ki je lepo obnovil staro hišo. Ugotovitve, do katerih so prišli onstran meje in pri nas v Drežnici, kjer so se seznanjali s podori, do katerih je prišlo v potresu pred tremi leti, ter v Breginju in Kobaridu, kjer so se pogovarjali z županom Pavlom Gregorčičem, in seveda na Robidišču, bodo študentje zbrali v posebni raziskavi in jo primerjali z ugotovitvami, do katerih so prišli v minulih letih v Prekmurju, na Koroškem in v Beli krajini. "Meja je v teh krajih naredila svoje. Italijanska država je celo spodbujala izseljevanje. Ugotovili smo, da ljudje, ki so se poskušali vrniti v svoje rojstne kraje, niso vzdržali. Ti ljudje so se težko opredelili ali so Slovenci, Benečani ali Furlani. So nekaj posebnega. V njih je močno zakoreninjena narodna zavest. Pogostokrat smo v anketah pri ljudeh naleteli na zanikanje svoje identitete. In to v tistem smislu, da govorijo slovensko narečje in se jim zato ni treba opredeljevati. Ljudje so nam povedali, da so jih po drugi svetovni vojni onstran meje strašili, da vojaki v Sloveniji jedo otroke, da je vse slabo in da vlada revščina. Tudi to je vplivalo na izseljevanje. Na naši strani pa je dal piko na i potres," je še povedal Simon Škvor, ki je skupaj s Stašo Mesec, Dušanom Prašnikarjem in Mitjo Prelovškom vodil tabor.

četrtek, 22. januar 2009

Črna kuhinja / Black kitchen

Težko si je predstavljati, da je v tej črni kuhinji živela gospa še slaba štiri desetletja nazaj. Življenje pri odprtem ognju, brez stekel na oknih, da se dim zvali ven vsaj toliko, da se da živeti...

Zapuščeno kuhinjo so pred leti vaščani in nekateri prostovoljci pod okriljem Goriškega muzeja uredili v muzejček, ki je sedaj odprt za obiskovalce vasi. Spet pa se ponavlja zgodba z nerešenim lastništvom in kakšnega resnejšega upravljanja ne more biti...

Na tem mestu hvala vsem, ki niso odnesli predmetov s seboj. Tistim, ki so se odločili drugače, pa želja, da jim je odtujitev prinesla v življenje srečo...?

photo: Irma and Dritan Kabaj

It is hard to imagine that o women lived in this black kitcen less then for decades ago. Life near open fire and no windows so that smoke could escape and one could breath...

Abandoned kitchen was tided up several years ago by locals, volunteers and Goriški museum into an open museum. Again we face here with the unsolved ownership so that organised managing of the museum is not possible.

At this point we would like to thank to all fair people that were not taking the exhibits away. To those, who deceided other way, we just hope that it at least made their life happier...?

sobota, 17. januar 2009

Naravna klima / Natural air-conditioning

Na Robidišču je bilo nekoč 45 hišnih številk. Težko si je predstavljati, da je tam nekoč živelo 300 ljudi, da je bila šola nabito polna. Veliko jih je odšlo že po prvi svetovni voljni, največji eksodus pa se je zgodil praktično v eni sami noči leta 1949, ko jih je v Italijo prebežalo okoli 50. Bili so to ekonomski begunci, saj odmaknjenost ni ponujala prav nobenega izziva... Tik pred potresom, okoli leta 1974, je živelo čez leto v vasi še 30 ljudi ter še enkrat toliko živine. Najmlaši je bil Rudi, takrat je imel dobrih 30 let.

Danes je v vasi še okoli 15 hiš. Najprej se je popravila Škvorova. Bilo je to veliko delo in velik vložek. Pravzaprav obnove še vedno ni konec, a bil je to morda tudi zgled za druge.

Soseda sta se odločila, da se bosta po odhodu v penzijo prihodnje leto vrnila na Robidišče. Obnovila sta hišo in vedno pogosteje se vračata na dopust. Pogumna odločitev, zapustiti še enkrat življenje za seboj in se vrniti iz Stutgarta bogu za hrbtom. Kjer je najlepše, pravita.

Igor se je vrnil iz Nove Gorice že pred leti. Še ena pogumna odločitev, začeti s kmetijstvom. Svojo staro hiško je prodal in z obnovo nove je že skoraj pri kraju.

Sredi vasi je sin gospe, ki je pred leti zapustila Robidišče in se omožila v Kobarid, za svojo mamo zgradil sredi vasi povsem novo hišo. Najimenitnejšo, kar jo je vas kdaj videla.

Pročelje je lani obnovil tudi Danilo. Marmor, priznam, mi ni najbolj všeč, a kaj me briga. Važno, da je tam življenje!

Tudi Rudijevi sosedje neprestano nekaj delajo na svoji hiši. Tam kar mrgoli od življenja, tudi pernatega in kosmatega. Ko je najbolj turobno, se tam gotovo kaj dogaja!

Elio s svojim bratom tudi skrbi, da je okolica vedno urejena. Ni videti, da ženske roke pravzaprav nikoli ni bilo pri hiši.

Še zadnjo lastniško rešeno hiško je kupil Lazar iz Kobarida. Načrti za turistično dejavnost so posebni, hiška pa je že dobila novo streho.

In tako se vsak po svoje trudimo, da na poseben način oživimo vas....

...

A še vedno je veliko žalostnih podob stavb, ki s svojim milim pogledom nemo prosijo "Dajte že nekaj narediti z menoj!" Mnogi bi. Mlad par je že prodal stanovanje v Kranju, da bi prišel sem. Zanimala se je Inga, ki je imela ideje o kulturnem centru. Pa še kdo! Vsaka hiška, ki propada, ima ogromno lastnikov. Po 20 in več. Na vseh celinah sveta. Slovenska zakonodaja ne dopušča, da se lastništvo reši na drug način kot da se vsi dediči strinjajo. In pogosto se najde nekdo, ki je proti. Iz kaprice.

Rešitev vidim v spremembi zakonodaje. Hiša, katerih lastniki se, kljub pozivu, ne morejo dogovoriti med seboj v določenem času in zato propada, naj gre na dražbo, če je zanjo interes in se poraja možnost obnove ali razvoja. Lastniki dobijo enakomeren delež, za tiste, ki so po svetu, se sredstva spravijo v določen fond, dokler se ne javijo in uredijo. Dolžnost novega lastnika pa je, da hiško obnovi v skladu s predpisi, ki veljajo.

Bi bilo to mogoče? Bi to rešlo prezeblo hiško?

There were about 45 house numbers in Robidišče about 100 years ago. It is hard to imagine 300 people on the streets and ful school! Many of people have left after 1st World war and even more after the 2nd. Those were economical migrants. Life in this remote village has never been easy. Before the earthquake in 1976 there was still 30 people and all houses but only about 15 letf after the eartquake.

In 2000 first house was renovated. It was a good example for others, who have also started to renovate houses in recent years according to their will and plans. In 2006 one house was build completely from the beginning. This is the most prestige house in the village.

However, there are still many houses with this sad look, as they are saying: "Please, do someting with me! I can be very beautiful!" And the interest exist!!! A young couple wanted to move here, Inga was interested in placing a cultural centre here... and many others... But each of this house is owned by 20 and even more owners. And, according to our law, all of them have to agree if someone wants to do something or sell it.

I see only one solution: this law has to be changed. If a house is visible falling in ruins, a state should set the time limit to the owners. If nothing happens, there should be a auction. Money would go to the owners or in a special fundation for those who aren't here at the time.

Would that be a solution? Would that safe this frozen house?