Avtor, upokojeni ravnatelj Osnovne šole Borovnica,
v prispevku odstira spomine na preizkušnje
iz začetkov njegove učiteljske poti. Kot mladega
učitelja so ga leta 1948 z dekretom nastavili v
Robidišče, v odmaknjeno, težko dostopno gručasto
vasico, od treh strani obkroženo z italijansko
mejo. Znašel se je v povsem drugačnem svetu,
tudi rezijanščine do takrat še ni slišal. Ljudje
so bili prijetni, a nezaupljivi. Vendar se je hitro
vključil v delo in življenje kraja. Poleg rednega
šolskega dela ga je privabljala narodna pesem,
ki so jo zvečer prepevali fantje. Ustanovili so
mešani pevski zbor, učitelj Novačan jih je spremljal
z violino. Ko je priskrbel še klavirsko
harmoniko, so imeli v vasi enkrat tedensko ples.
Poskusili so se v igralstvu in naštudirali enodejanko.
V začetku leta 1949 so dogradili novo
šolo, saj je bila stara požgana. Nekega dne pa so
bili načrti za nadaljnji razvoj in delo v tej skupnosti
grobo prekinjeni. Predstavnika OZNE sta
od učitelja terjala, da postane njihov obveščevalec.
Iz vasi so že pobegnile v tujino cele družine,
obstajala je možnost, da se bo to še kdaj zgodilo
… Res se je. Ker se učitelj ni uklonil želji OZNE,
je moral prestati zaslišanja in zapor z dobrim
mesecem samice. Nikjer v službenih listih zapor
ni zabeležen, zato pa ima zapis z dogajanji ob
koncu 40. let 20. stoletja še večji pomen. (ur.)
Abstract
The author – the retired head teacher of the Borovnica
primary school – offers his memories of
the trials and tribulations in the early days of his
teaching career. In 1948, he was instructed to
take on the post of teacher in Robidišče, a remote,
inaccessible village, surrounded on three sides by
the border with Italy. The young teacher found
himself in a completely different world and he had
never before heard the Resia dialect of Slovene.
The people were pleasant enough, but mistrustful.
However, he soon settled into his work and was
included in the life of the village. In addition to
his regular work at the school, he was attracted
by the folk songs sung in the evening by the young
men of the village. They founded a mixed choir
and Novačan accompanied them on his violin.
When he acquired a piano accordion there was a
weekly dance in the village. They also attempted
drama and staged a one act play. In early 1949,
the construction of a new school was completed,
replacing the old one that had burned down.
Then one day all his plans for future development
and work in this community were interrupted.
The representatives of the national defence organisation
OZNA demanded from Novačan that
he should become their informer. Whole families
had emigrated from the village and so there was
a chance that it would happen again. And it did.
As the village teacher was not prepared to cooperate
with OZNA, he had to endure questioning
and imprisonment, including a month in solitary
confinement. There is no record of his imprisonment
in the official documents, which is why this
article, describing events in the late 1940s, has
an even greater value. (Editor)
Ko sem v Jugoslaviji nekajkrat pisal šolsko kroniko, me je včasih spreletelo: Seveda v kroniko spadajo vse te številke, datumi, dogodki, veselja, uspehi. Toda ali je to resničen prikaz duha, vzdušja, stanja, kakor smo ga čutili v razredu, na vasi? Ali ne manjka še en del, druga stran, duša vasi? Da bi zanamci iz kronike razbrali resnično podobo kraja v tistem času. Pa je bila ta plat življenja zakopana globoko v zavesti in podzavesti, saj je hitro postalo vsakomur jasno, kaj se sme in kaj se ne sme. Naj droben izsek iz takratnega učiteljevanja vsaj malo nadoknadi tisto, česar v takratnih kronikah nismo pisali in kar najbrž ni zapisano nikjer.
Iz mojega učiteljevanja se mi je globoko v zavest in spomin vtisnilo dogajanje na obmejni vasici Robidišče na Tolminskem, kjer sem učiteljeval v letih 1948, 1949. Bil sem mlad, samski učitelj v domači vasi Borovnici. Takrat so nas na šole nastavljali z dekreti. Jeseni 1948 so me nenadoma poklicali na poverjeništvo za šolstvo v Ljubljano in mi povedali:»Na skrajnem zahodu Slovenije, na Robidišču na Tolminskem, je velika stiska. Obmejna vas je brez učitelja. Pojutrišnjem boste šli. Na železniški postaji Most na Soči vas bo čakal šolski nadzornik iz Tolmina, tovariš Šavli. On vam bo povedal vse potrebno.« Moji izgovori, da je to hitro, da ne morem prekiniti izrednega študija ob delu na Višji pedagoški šoli, da sta doma sama ostarela starša, niso zalegli. Potolažili so me tako, da so mi dali pismeno zagotovilo, da bom kasneje dobil študijski dopust za redni študij na VPŠ. (O tem kasneje niti slišati niso hoteli).
Čez dva dni sem na vlaku že lahko občudoval popolnoma nov svet – Soško dolino. Na postaji Most na Soči sem iztovoril nahrbtnik, velik kovček ter kolo iz prtljažnega vagona. Prijazni šolski nadzornik tovariš Šavli me je ljubeznivo sprejel. Začudenja pa ni mogel skriti:»Ali vam niso nič povedali, kam greste? Čemu vam bo kolo? Saj tam ni ceste!« Pa ni bilo časa za pojasnila. Prtljago s kolesom sva natovorila na streho starega avtobusa. Do Tolmina mi je tovariš Šavli komaj kaj povedal. Avtobus je direkten: Tolmin – Kobarid – Breginj. Kakšnih štirideset kilometrov. Tam me bo že čakal Rbiščan. Avtobus se je pogosto ustavljal. Od Kobarida pa v klanec! Ozka, ovinkasta, makadamska cesta. Pod cesto Podbela, potem Borjana in lepa šola nad cesto. Končno Breginj! Kot bi prišel na mesec, v drug svet. Dolge, ozke, nadstropne kamnite hiše z ganki po vsej
dolžini. Druga pri drugi, pokrite s korci. Tla tlakovana z okroglimi, zlizanimi kamni. Beneška Slovenija! Prijazni mladi Rbiščan Aldo Cencič je bil takoj ob meni:»Ali ste vi novi učitelj na Robidišču?« Res me ni bilo težko prepoznati. Čudno je pogledal kolo, rekel pa nič. Nahrbtnik si je natovoril na ramena, kovček pa na kolo. Vas je bila v gruči. Preden sem si te čudne, nenavadne hiše lahko ogledal, sva se že vzpenjala gor in dol po lepi, ozki, ovinkasti cesti. Travniki, drevesa, gozdički, vse lepo obdelano – pravi naravni park. Po dobri uri hoje se je cesta prevesila strmo navzdol. Vasica Logje, prislonjena v strmi breg, je bila podobna Breginju, le manjša. Tu sva pustila kolo, ker je bilo ceste konec. V kleti prijaznega domačina sem se poslovil od ''konjička'', potem pa oba krepko otovorjena po ozki, serpentinasti stezici strmo navzdol v dolino Nadiže. Deročo rečico sva prečkala preko dotrajanega, ozkega mosta. Nato pa med krmežljavim drevjem po nekoliko manj strmi stezi navkreber.
Po dobri uri hoje iz Logja so se na vrhu hriba pred nama odprli valoviti zeleni travniki. Na koncu pa gručasta vasica – Robidišče, od treh strani obkrožena z italijansko mejo.
Aldo me je peljal v kamnito, pravokotno hišo na robu vasi: zgoraj prostorna soba, do nje se je prišlo po lesenih stopnicah, spodaj pa sirarna, v katero se je videlo skozi špranje podu moje sobe. V sobi široka postelja, v njej pa slamarica, nabita z dišečim opranim koruznim ličkanjem. Še mogočna miza s petrolejko z odbitim vrhom cilindra, stol in starinska omara. Vode, elektrike, stranišča ni bilo. Slednje je bilo na sosednji koruzni njivi: plitva jama, ograjena in pokrita s suhimi koruznimi stebli. V suhem vremenu je še kar šlo, v dežju pa sem si pomagal z dežnikom.
Aldo me je nato peljal na svoj dom, kjer je živel sam z materjo. Tu sem dobival hrano. V pritličju je bila prostorna črna kuhinja: odprto ognjišče s kotličem na verigi, dvignjeno kakšnih dvajset centimetrov od tal. Črne stene so se svetile od prevleke iz saj. Dim je segal do višine glave. Ob slabem vremenu pa je bila glava zunaj njega le, če si se usedel na stol. Mama je bila v pasu pravokotno upognjena in se ni mogla več zravnati. Bila pa je razgledana in dobra kuharica.
Stara šola je bila požgana. Sedaj je bil pouk v sobi nad nekakšnim skednjem, kjer so pripravljali hrano za krave. Tudi plesali smo tu, imeli vaje za enodejanko in za mešani pevski zbor. V učilnico so vodile lesene stopnice na gank, z njega pa vhod v nizko, prostorno izbo s starinskimi klopmi v enem kosu, tablo in omaro. Skozi učilnico je včasih moral v svojo sobo možak, ki je tam stanoval. Učenci so ga bili navajeni in jih ni motil.
Osnovna šola Robidišče (Robedišče). (Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, Fond Osnovna šola Robidišče, tehn. en. 394, Šolska kronika in priloga s fotografijami ob tekmovanju Pokaži kaj znaš 1960, t. e. 1, a. e. 1, čas 1948-1964)
Vseh učencev je bilo dobrih dvajset. Najprej so imeli pouk starejši, za njimi pa nižji razredi. Ob četrtkih ni bilo pouka, takrat smo imeli tudi konference v Kobaridu. (Ob sobotah je bil reden pouk). Prvi tedni pouka so bili namenjeni bolj temu, da smo se sporazumeli. Rezijanščine do takrat nisem slišal.
Ljudje so bili prijetni, toda nezaupljivi. Težko je bilo navezati stik z njimi. Začudilo pa me je nekaj. Zvečer so fantje lepo prepevali narodne pasmi! Kako, odkod? V zboru še nihče nikoli ni pel. V mali vasici pa smo kar hitro imeli mešani pevski zbor z več kot dvajset pevci. Učil sem jih s pomočjo violine. Pripravili smo igro – enodejanko. Na njihovo pobudo sem od doma pritovoril klavirsko harmoniko, odtlej so enkrat tedensko plesali. Žal sam ne, ker sem igral. Nekak skedenj z betonskimi tlemi je bil imenitno plesišče. Ko smo nastopili v Logju in Breginju, je bil to prvovrsten dogodek za ves kot.
Novo šolo so dokončevali. Ker vozov niso imeli, so vse prenašali na hrbtih. Tudi plugov niso imeli. Vse so obdelali z lopatami. Velikanske kopice sena so iz bregov prenašali moški, pa tudi ženske. Človeka nisi videl. Pod premikajočo se veliko kopico si videl le noge. Deske sta iz štirimetrskega hloda na visokem stojalu žagala dva moža z ročno žago: eden zgoraj, drugi spodaj.
V začetku leta 1949 je bila šola končno dograjena. Lepa učilnica in stanovanje za učitelja. Vse je bilo potlej lažje. Šola je bila zasedena mnogo večerov. Redke konference so bile v Kobaridu. Tja je prišlo mnogo učiteljev z enorazrednic, kot je ta v Robidišču. Takih je bila večina. Nekaterim starejšim učiteljem se je že na zunaj videlo, da so samotarji. Dolgčas mi ni bilo. Domotožje pa veliko! Na vajah smo se sicer mnogo družili, toda nič več. Le koliko časa bi moral tu živeti, da bi me vzeli za svojega. Po pouku sem bil prost. Elektrike, radia ni bilo. Prehodil sem okolico, paziti pa sem moral na mejo, ki je s treh strani obdajala vas. Na vojaški karavli je poveljeval mlad, prijazen podporočnik z juga, ki mi je zagotavljal, da se mi ne bo nič pripetilo. O meni je bil dobro obveščen. Vse družine so imele njive tudi na italijanski strani. Čez mejo so jih hodili obdelovat.
Pa tudi v Prosnid in menda celo v Čedad so šli.
Tujca v vas ni bilo, saj je bilo za obmejno področje potrebno posebno dovoljenje. Opazil pa sem dva lepo oblečena mlada civilista, ki sta zložno korakala mimo šole – najbrž na karavlo. Ko sem ju videl drugič, me je neprijetno spreletelo. Pa, kaj me briga! Toda tudi sam sem postal previdnejši. Zaslutil sem, zakaj takšno nezaupanje in redkobesednost vaščanov.
Nekega dne pa! Na vežna vrata sta potrkala. Prav ta dva mladeniča. Nadvse prijazna. Vse sta želela vedeti, vse moje težave sta razumela. Dolgo je trajalo otipavanje. Končno pa le:»Mi smo z notranje uprave v Tolminu. Vi ste edini izobraženec tu. Obmejni kraji so ogroženi. Ali veste, da so iz te vasi že dvakrat pobegnile cele družine? (Nisem vedel, vaščani niso o tem niti črhnili). Zato moramo biti budni. V vasi so že trije naši obveščevalci, ki pa drug za drugega ne vedo. To so preprosti ljudje. Vi boste dobivali od njih obvestila in jih prinašali nam v Tolmin ali Kobarid.« To je bilo povedano na dolgo in široko, napol kot želja. Zadelo me je kot strela z jasnega neba. Bilo mi je jasno, kaj pomeni zavrniti njihovo željo. Kako sem se izmotaval, več ne vem. Trajalo je kaki dve uri. Potem so prišle na vrsto obljube o moji lepi prihodnosti in nazadnje prikrite grožnje:»Imate čas do večera, takrat se vrneva, da nama sporočite svojo odločitev in podpišete sodelovanje.« Te ure so se vlekle bolj kot med vojno v sobi za talce. Taval sem po travnikih, po bližnjem gozdu. (Tudi to so vedeli in v zaporu hoteli vedeti, s kom sem se takrat posvetoval). Proti večeru sta prišla. Uradna, neprijazna. Ko sem odklonil, sta bila kratka in ostra:»Čez en teden se oglasite na
notranji upravi v Tolminu in sporočite svojo odločitev, o kateri pa ne dvomimo.« Tisti teden je bil peklenski. Minil je, potem pa še teden ali dva. Upal sem, da je mimo.
Toda! Nekega jutra v maju zaslišim iz Prosnida, sosednje vasi onstran meje, vriskanje in vpitje. Le kaj bi to bilo? Zjutraj je pri pouku manjkalo mnogo učencev. Končno eden le izdavi:»Ali ne veste, pobegnili so čez mejo!« Naštevali so cele družine z otroki, starši. V Avstralijo bodo šli, tam so že nekateri Rbiščani (tako se imenujejo prebivalci Robidišča). Drugi dan se je med poukom v šoli prikazal podporočnik s karavle in mi povedal: »Policija, OZN-a, vojska obkoljujejo vas. Končajte s poukom. V učilnici bo sestanek z vsemi vaščani. Vam se ni treba ničesar bati.« Ko sem odšel na kosilo, so vaščani že začeli prihajati v učilnico. Pri kosilu nisem še sedel deset minut, ko je prihitel zaskrbljen miličnik in me pozval, da moram takoj v šolo. Ker se nisem dvignil tisti hip, je v zadregi mencal in končno odšel. Nekaj minut zatem je bil zopet tu z naročilom, da me mora s silo pripeljati.
Odločba o odstranitvi državnega uslužbenca iz službe. (Iz zasebnega arhiva)
Na dvorišču pred šolo sta stala oba oznovca in dva funkcionarja z okraja iz Tolmina. Ljudje so prihajali, oznovca pa sta me že od daleč nahrulila. Nisem jima ostal dolžan in povedal, da se že sedaj ustno pritožujem obema tovarišema z okraja, pisna pritožba pa sledi. Učilnica je bila nabito polna, tišina pa mrtvaška. Miška bi se slišala. Sestanek je trajal več kot uro: Zakaj so bežali, kdo je vedel, ali ni v Jugoslaviji lepo, kaj jim manjka. Prilizovanje, prikrite grožnje. Govorili so le oni štirje. Končno mi je prekipelo:»Nimajo petroleja, ni cilindrov za petrolejke, ni metel, ni mila in še.« Sledil je besen odgovor:»Vi ste vse to vedeli. Zakaj nam tega niste javili, zakaj sedaj hujskate!« Niti en vaščan se ni oglasil. Bil je že mrak. Po sestanku sta mi oznovca sporočila, da bodo sedaj vsakega posameznika zasliševali in, sicer v vseh šolskih prostorih, tudi v moji sobi. V moji sobi jima nisem dovolil. Čez kratek čas mi je oznovec s karavle prinesel majhen listek z nalogom za aretacijo. Zastražili so me. Zasliševanja vaščanov so trajala pozno v noč. Pred polnočjo so končali. Deževalo je. Ko me je miličnik peljal iz šole, mi je oznovec iztrgal dežnik iz rok:»Vi tega sedaj ne boste potrebovali!« Mokrega kot miš me je miličnik prignal po kakih treh urah v Breginj na milico. Vtaknili so me v klet, po kateri so se vso noč podile podgane.
Drugi dan zvečer me je v Tolminu prijazna uslužbenka podrobno popisala. Potem pa v jetnišnico v samico. Nisem še dobro zaspal, ko me je butanje po vratih zmedenega vrglo na noge. Miličnik me je gnal na OZN-o na robu mesta. V prvem nadstropju so me v veliki sobi posadili na stol v kotu. Za masivno mizo z revolverjem pa oznovca, močna žarnica pa meni v obraz. Celo noč surove grožnje, vpitje, prekinjanje in pisanje zapisnika. Ob svitu sta mi ga dala v podpis.
Potrdilo o izpustitvi iz preiskovalnega zapora v Tolminu. (Iz zasebnega arhiva)
Potem sem v samici čemel dober mesec. Prinesli so mi obtožnico o veleizdaji, pa dekret prosvete, da sem odpuščen iz službe. Ne morem pa pozabiti šolskega nadzornika Šavlija. Poslal mi je majhen paket priboljškov. Kakšna vzpodbuda! Kako si je upal? Moji domači niso cel mesec izvedeli ničesar. Na koncu so me dali v sobo k mlademu jetniku. Razklepetala sva se, nisem pa dvomil, da mi je podtaknjen. Napisati sem tudi moral obširno pojasnilo, zakaj ne morem sodelovati. Prav na koncu so me dali v skupno sobo.
Čez nekaj dni pa še enkrat na OZN-o, kjer je kapetan ponovno zahteval moj podpis. Ko nisem privolil, je jezno vrgel na mizo listek, nadomestilo za dokumente, ki so mi jih pobrali. Ni pa pozabil zagroziti, da o celotni stvari nikomur ne zinem niti besede, če se ne želim zopet srečati z njimi.
Nikjer v mojih službenih listih zapor ni zabeležen. Kot da sem bil vseskozi učitelj na Robidišču. Saj tudi pred sodišče nikoli nisem prišel. Vse sta opravila oznovca sama. Tako sta opravila tudi z ostalimi Rbiščani. Za menoj sta zaprla še mnogo vaščanov, vaščank. Za eno vem, da iz zapora ni prišla, ker počiva sedaj na pokopališču na Robidišču. To je Irma Cencič. Pela je pri zboru, igrala, plesala, kot mnogo mladih Rbiščanov. Ona in njena ostarela starša gotovo nista imela nič s pobegom. Samo eno krivdo je imela: sloka osemnajstletna mladenka je veljala za vaško lepotico. Oznovcema je bila všeč, pa sta jo zaprla. Ko ji je mama prinesla v zapor nekaj stvari, so ji tam rekli, da je pri njih ni. Mama je po vasi Logje obupana tavala, jokala in vpila, naj ji vrnejo hčer. Čez nekaj mesecev so jo Rbiščani v Tolminu odgrebli in krščansko pokopali na rbiškem pokopališču.
Ko sem bil pred leti na Robidišču, sem le s težka spravil kakšno besedo iz petih starih Rbiščanov, ki še životarijo tam gori.
Tudi o nekdanji ''podobi raja'' ni več govora. V odurnih, lesenih barakah, ki so jih postavili po potresu, so sedaj ovce. Od bujnih zelenih travnikov so ostale obgrizene travnate bilke. Lična šola je razpadla in je brez strehe. In to na meji z Italijo, kjer je nekdaj bujno cvetela čisto slovenska vas.
»Polje, kdo bo tebe ljubil?«
Zusammenfassung
Der Autor des vorliegenden Beitrags, der bereits in Ruhestand versetzte Schulleiter der Grundschule Borovnica, enthüllt seine Erinnerungen an all die Bewährungsproben während der Anfangsjahre seiner Tätigkeit als Lehrer. Als junger Lehrer trat er im Jahre 1948 durch ein Dekret in Robidišče, einem entlegenen und schwer zugänglichen Haufendorf, das von drei Seiten von italienischer Grenze umgeben wurde, den Dienst an. Er geriet in eine völlig andere Welt, auch das Resianische hatte er bis dahin noch nicht gehört. Die Leute waren angenehm, aber misstrauisch, er jedoch passte sich schnell an die Arbeit und das Leben des Ortes an. Neben der regelmäßigen Schularbeit lockte ihn das Volkslied an, das am Abend von Jungen gesungen wurde. Man gründete einen gemischten Chor, den der Lehrer Novačan mit der Geige begleitete. Als er noch eine Klavierharmonika besorgte, fand im Dorf einmal im Monat ein Tanz statt. Man versuchte sich in der Schauspielkunst und studierte einen Einakter ein. Anfang des Jahres 1949 wurde ein neues Schulgebäude fertiggebaut, da das alte abgebrannt wurde. Eines Tages jedoch waren die Pläne für die weitere Entwicklung und Arbeit in dieser Gemeinschaft grob unterbrochen. Die Vertreter von OZNA (Abteilung für Volksschutz) forderten vom Lehrer, er solle ihr Geheimagent werden. Ganze Familien flüchteten aus dem Dorf ins Ausland und die Möglichkeit weiterer Fluchtversuche, die auch in der Tat durchgeführt wurden, bestand noch weiterhin. Da sich der Lehrer dem Wunsch der OZNA nicht unterordnete, hatte er etliche Verhöre durchzumachen und verbrachte mehr als einen Monat in Isolationshaft. Die Zeit der Isolationshaft wird in seinen dienstlichen Urkunden nicht dokumentiert, gerade deshalb haben die Niederschriften über die Geschehnisse Ende der 40er Jahre des 20. Jahrhunderts eine noch größere Bedeutung.
3 komentarji:
wow
i've never seen the school in its glory days
greetings from the "usual" Max from Udine
zgodba se bere kot kakšen roman! zanimivo je slišati zgodovino skozi tako pripoved. tem ljudem pa res ni bilo lahko, občudujem vas, da spet oživljate to vas.
Kako grozno ...
Objavite komentar