Eliotova otava v "tradicionalni bali"

Daleč od ponorelega sveta...

... na Dnevniku. Prispevek Mojce Dumančič.

http://tvslo.si/predvajaj/dalec-od-ponorelega-sveta/ava2.79547928/

Kuhana polenta v Venezueli

Danes nas je v našem e-nabiralniku čakalo posebno presenečenje: "Lep pozdrav iz Venezuele! Jose Cencič" Lep pozdrav nazaj v daljno Venezuelo, pa seveda - DOBER TEK!

Letošnja največja investicija na Robidišču

Nekoč, ko je v vasi živelo še precej več kot 200 ljudi, pa vse do potresa leta 1976, ko je bilo prebivalcev še okoli 30, so bili hlevi v vasi raztreseni med hišami. Ostanki kamnitih hlevov, nad njimi senik, spredaj pa mali prizidek za svinjak, so sicer dandanes pri nekaterih hišah še vidni, a svoje funkcije ne opravljajo več. V našem nastaja mala galerija (ki se letos žal ni premaknila dalje), no, v sosednjem pa res živi še nekaj ovc.

Po potresu leta 1976 so bili čudni časi, ki danes zbujajo mnoge diskusije pro in contra. V večini vasi Breginjskega kota so buldožerji podrli stare kamnite hiše, ki jih je pošteno pretreslo in praviloma niso bile več varne za življenje. Jugoslavija je v tistem času tekmovala z Italijo in časovno je bila obnova Breginja, Podbele in še katere od vasi res učinkovita. A zrasle so montažne hišice, potresno sicer varne, higijensko precej nad standardom nekdanjih kamnitih zidov brez urejene kanalizacije, a žal tudi s precej manj duše. Ljudje so se vrnili in bili seveda zadovoljni. Na italijanski strani je obnova potekala mnogo počasneje. A ostale so večinoma fasade, ljudje pa so odšli.

Robidišče je v tem primeru izjema. Slaba pot je onemogočila buldožerjem, da bi prišli zraven. Zato je Robidišče ostala edina ohranjena slovenska beneška vas s tipično arhitekturo. A kljub temu je bilo podrtih mnogo nevarnih hiš, nekatere pa se podirajo še dandanes.

In kako je nekdanja oblast rešila hleve? V vseh vaseh po Kotu so bili zgrajeni montažni skupni hlevi. Verjetno tudi zelo dobra in učinkovita ideja, da se lahko hitro ponudili tudi živalim nov dom. Če se ne motim, je takih ogromnih objektov 5, še toliko je senikov.

Resda so ljudje v tistem času kmetijstvo na veliko opuščali. Voden policentrični razvoj v sedemdesetih letih je prinesel v Breginj tudi tovarno in kmalu ni bilo več živine. Do nedavnega, ko vedno pogosteje srečaš posamezne manjše čredice ovc, konj, koz...

Še najbolj se je kmetijstvo razvilo prav na Robidišču. V montažnem hlevu, ki je bil do nedavnega pokrit z azbestnimi salonitkami, danes domuje okoli 100 ovc, 15 koz ter par kokošk.

Pa je prišla ideja in so prišli investitorji in z občino Kobarid, ki je lastnica štale, se jim je uspelo dogovoriti o služnostni pravici za uporabo strehe, na katero so namestili sončne celice in generator. 472 modulov prekriva sedaj enoslamnato streho, katerih moč je 85 kWh.

Nismo prav pogosto navajeni, da take ideje javno zasebnega partnerstva v Sloveniji resnično tudi zaživijo, zato čestitke pobudnikom.

Vir: tu in tu.

Robidiška poletna marenda

Lepotec

Naših gostov (ponavadi) ne sodimo po lepoti. A tale je izjema. Pri nas je bil že tretjič in menda mu je tu všeč. Nam pa je všeč on. Užitek ga je že samo gledati.

"Zraslo brez neljubih dodatkov"

Pred tremi leti smo prišli na idejo, da bi lahko viške zelenjave delili še s kom. Z Anušo sva takrat skoraj vsak dan odšli do Podbele v kamp, postavili mini stojnico, zaslužili sladoled, ga pojedli in odšli nazaj na Robidišče. Pogosto sem navsezgodaj spekla še kruh, ki je šel za med.

Lani žal toliko časa ni bilo. Nalepili smo nekaj letakov in sem ter tja dobili obisk na dom.

Letos se je zadeva razvedela in skoraj dnevno dobimo obisk iz doline, ki pride po gajbico zelenjave. Precej polno prodamo po ceni, ki je gotovo konkurenčna tudi velikim trgovcem, le da se tu skupaj sprehodimo čez vrt. In nasmehi gostov, ki pridejo tudi z motorjem, dokazujejo, da smo vsi zadovoljni!

Veliko je še malih neizkoriščenih priložnosti za tiste, ki so pripravljeni na kaj posebnega... škoda, da se je moja sezona letos zaključila. A porodnišnica je le predaleč...