četrtek, 01. september 2011

Obisk pri Staši in Simonu na domačiji Škvor na Robidišču

Vroči julijski dnevi so pospremili pričetek naših letošnjih počitnic, zato nam je obisk Škvorove domačije in hribovja okoli najzahodnejše slovenske vasi obetal dobrodošlo olajšanje ob hladni Nadiži. Z veseljem smo sprejeli Stašino povabilo, naj preživimo nekaj dni pri njih na domačiji Škvor, po domače »Gor v dolini«.


Napregli smo Srečka in nanj natovorili še tri kolesa, pozabili pa nismo niti na spalne vreče in na nekaj knjig, ki naj bi bile za »seme« njihove nastajajoče popotniške knjižnice.

Računalniški vodič je sprva obljubljal nekaj ur vijugave poti iz Kranja preko Železnikov proti Kobaridu, vendar smo sledili Stašinemu namigu in se v Bohinjski Bistrici vkrcali na avtovlak, kjer smo za povratno karto odšteli 21 EUR.


Ta nas je popeljal skozi stari avstroogrski gorski tunel in nato ob Idrijci skozi Baško Grapo, in v dobrih 20 minutah vožnje – sedeli smo kar v avtu – smo prispeli v Most na Soči. Od tam je bilo še kako uro poti skozi Kobarid in Borjano do Robidišča. Do najzahodnejše slovenske vasi vodi asfaltna cesta, ki se ves čas vzpenja in od Nadiže naprej v nekaj strmih kilometrih pridobi kakih 400 višinskih metrov.





Robidišče je vas, kjer se je čas nekdaj ustavil in se šele zadnja leta spet odpravlja naprej. V njej uradno živi le devet prebivalcev, ki se večinoma ukvarjajo z gojenjem drobnice, starodavne zapuščene hiše s tipično beneško arhitekturo pa s pomočjo kulturnega društva, prostovoljskih  taborov in pobude lastnikov počasi urejajo.




Škvorovi so pred nekaj leti sklenili, da bodo v domovanju Simonovega deda uredili apartmaje, odločitvi pa je sledila še preureditev hleva – kako pomenljivo – v predsedniški apartma.


Prvo srečanje z Robidiščem je začinil Stašin vodeni ogled vasice, obkrožene z italijanskim ozemljem, kjer smo izvedeli vse o njeni bogati zgodovini in boju za preživetje visoko v hribih.


Lokalno Kulturno društvo Stol Breginj, sekcija Robidišče že leta skrbi za oživljanje tradicije, tudi skozi poletne tabore. Preko teh so pomagali domačinom pri vsakdanjem delu, uredili pa so tudi nekaj stavb (muzej črne kuhinje) in tako spodbudili še druge, da se so lotili obnove svojih hiš. Skozi obnovo starih stavb ustavlja čas tudi tam, kjer se je zdelo, da je že zdavnaj ušel. Ogledali smo si črno kuhinjo ter stajo za živino, oglarske kope pa so bile tokrat predaleč.


Uradno v Robidišču stalno živi le devet prebivalcev, in enega od njih smo srečali sredi vasi, ko je gnal čredo ovac s paše. Menda se ne fotografira rad, kar je glasno povedal v nam nerazumljivem narečju in svoje besede podkrepil s hudomušnim žuganjem s svojo gorjačo. Vseeno se nam je v spomin prvi večer vtisnilo Robidišče med travniki v sončnem zahodu.


Naš domek za dva dni je bil eden od treh apartmajev, ki so ga Škvori uredili v nekdanjem hlevu, ki so ga prenovili skladno zahtevami ohranjanja kulturne dediščine. Glavno stavbo domačije je Simonov ded kupil takoj po vojni in v njej so poleg dveh stanovanj za družino uredili še en apartma, ki ga gostje lahko najamejo z zajtrkom ali brez. Seveda je gostom na voljo zelenjava z res bogato založenega domačega vrta!



Med vsem zelenjem in zgodovino si nekateri nismo mogli kaj, da se ne bi zlili z okoljem in poprijeli za katerega od danes skorajda pozabljenih orodij.


Za večerjo smo dobili makarone z izvrstno zelenjavno omako, za zajtrk pa poleg zelenjave z domačega vrta še fritajo s tolminskim sirom, ki je suvereno zdržal primerjavo s svojo bohinjsko različico. Seveda brez še toplega domačega kruha ni šlo.




Takoj po zajtrku so mladičke pod Stašinim vodstvom odkorakale v kamp, da bi ponudile nekaj domače zelenjave naprodaj v kampu. Ne boste verjeli, prodale so čisto vse, kajti šlo je za med!

Prvi dan sva z Barbaro odsopihala s kolesi v deset km oddaljeni Breginj in od tam preko Sedla in Borjane do najnižje točke poti, kampa ob Nadiži v Podbeli. Od tu gre pot do Robidišča le še navzgor, v navidez neskončnem klancu.



Ob pričetku dežja sem se sam odločil za vedrenje pod streho prijaznih ljudi v Selu, kamor me je prišla z avtom iskat še bolj prijazna Staša. Barbara pa je dokazala, da nekatere kolesarke niso iz sladkorja in je po dežju in vetru še dobro uro kolesarila čez vse klance do doma. Drugi dan pa so se otroci posvetili Lego kockam, midva pa sva se odpravila proti Italiji, na rob, od koder je čudovit razgled na celo Furlanijo in Julijsko krajino.


Trenutek povratka nazaj v deželo interneta in vsakdanjih skrbi je prišel še prehitro. Naložili smo kolesa in se spustili nazaj v Kobarid, v Mostu na Soči spet na vlak in skozi gorsko progo nazaj na Bohinjsko stran. V srcu pa smo s sabo odnesli Nadižo in vasico Robidišče, ki so ji srčni in topli Škvorovi in Meščevi vdihnili novo življenje. Staša, hvala ti od srca, z veseljem pridemo spet!

Pegaz, Ovca in Pingvinka








2 komentarja:

Nataša pravi ...

joj, ne morem tega brat, kar pri src me boli, ker letos nismo šli nič gor :-((

striti pravi ...

lepo, res lepo. tam dol vse liči na nebesa :-)