četrtek, 05. marec 2009

Nasvidenje, Franjo / Goodbye, Franjo

Bil je prijeten gospod. Leta je skrival, izdajal ga je le sluh. S svojo Cvetko, ki je pred šestimi desetletji odšla s trebuhom za kruhom, se je rad vračal v njeno rodno vas. Cvetka malo manj. Spomini so bili trpki. Zato ji je še lani uredil satelitsko anteno, da bi Cvetki krajšala dneve in ji odvračala misli na spomine na otroštvo, ki ga je preživela v vasi. Le 16 leti ji je bilo, ko je skusila trpko orožničarsko pest... Pa vendar sta si dokaj blizu, v Dekanih, uredila prijetno domačijo. Kamnito, podobno kot so bile hiše na Robidišču, ustvarila sta si tudi družino.

Bil je moj... vaški prijatelj. Kakor je lahko prijatelj nekdo, ki je pet desetletij starejši od tebe in s katerim sem ter tja v vasi poklepetaš o tem in onem. Kako je bilo včasih. Spremljala ga je kužka Lana. Hodil je po vasi in gledal, kako se razvija. Resno je gledal naše gradbišče in le v kotičku ustnic si opazil zadovoljstvo, da se je nekdo spravil v obnovo nečesa, kar je propadalo že od časa. Včasih je zarobantil, ko je videl, da voda v koritu teče v prazno: "Ampak uodo smo pa zmeraj šparali!" Ja, tudi v tem sva si bila podobna, da sva zapirala pipe, medtem ko so bili drugi prepričani, da je vode v nedogled.

Lani sem si zadala, da s starimi prijatelji Robidišč naredim nekaj posnetkov. Ni se mi mudilo, ker sem vedela, da bodo Robidiščani tam. Ja, moramo narediti nekaj posnetkov, za spomin, da zmeremo zgodbe, ampak saj se ne mudi... Pred nekaj tedni sem izvedela, da je Franjo zaspal.

Hudo mi je. Hudo mi je, ker je bil prijeten možakar. Spominjal me je na mojega starega ata. Od njega sem se veliko naučila. Čeprav sva se pogovarjala le nekajkrat, mi je nekoč rekel, da sem tudi jaz že malo "njihova, R'bidiška". To je bil meni, ki sedaj tja zahajam že deseto leto in ki me kraj nikakor ni pustil hladne, pa naj bo v pozitivnem ali negativnem smislu, najlepši kompliment. Hudo mi je za Cvetko, ki je izgubila svojega življenskega sopotnika. Hudo mi je za vas, ki iz dneva v dan izgublja tiste prave zgodbe, ki so jo naredile posebno.


Na svidenje, Franjo. In hvala za vse. Nekoč in nekje pa se spet srečamo!


Klepet R'biških mož

Ni komentarjev: