Hecna je tale reč s cesto. Dolga leta, ko je bilo na Robidišču več sto ljudi, je ni bilo. Bila je le potka, obstaja še nekaj fotografij. Potem se je potka širila in postala je makadamska cesta. Tam nekje v devetdesetih letih so položili asfalt, a le v zadnih kilometrih, prej si šel po makadamu. Ko smo imeli leta 2002 prostovoljni delovni tabor, sta Tova iz Amerike in Anna-Lily iz Nizozemske trdili, da to nikakor ni slabost, ker je bolj adrenalinsko in zanimivo, če se pripeljemo po makadamu. V razvitem svetu tega pač ne poznajo.
A je bil pred nekaj leti vseeno položen asfalt na celotni poti. Fajn za nas, ki se kar naprej vozimo gor in dol.
Cesta je bila takrat občinska in redno smo srečevali domačine, ki so jo urejali. Za cesto je skrbel fant, ki jo je dobro poznal. Kljub hudim nalivom je bila vedno urejena.
Potem pa smo prišli v EU in cesta je postala državna. Država pa je v takih območjih pogosto bolj mačehovska kot ne. In cesto je ob vsakem nalivo vztrajno odnašalo. Boljši bi bil makadam kot velike liuknje ob katerih smo pred leti ob umikanju celo prerezali gumo. Pa še predaleč je, da bi človek klical policijo, da bi mu povrnili stroške (ali ste vedeli, da ste upravičeni do stroškov, če se vam zgodi taka reč zaradi nevzdrževane ceste?).
In ko me je že imelo, da poslikam luknje in se podam v boj z mlini na veter (ah, kako sem tega že naveličana!), me preseneti tole! V soboto dopoldan.
Delavec, s katerim sva pokramljala, je sicer komentiral, da bi morali narediti celotno preplastitev, toliko da je lukenj, jaz pa pravim, da naj vsaj vzdržujejo redno, pa bo.
Vseeno kar prijetno presenečenje v teh časih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar