Benečija je po drugi svetovni vojni doživela pravi eksodus. Na tisoče in tisoče ljudi je opustošena Italija dobesedno prodala, kot poje Kreslin "za hlebec kruha, dve čokolati", v "dom iz karbona" v Belgijo, kjer so našli delo v rudnikih.
Žalostno zgodbo izpod Matajurja, ki jo je po pripovedovanju dvanajstih izseljencev v čudovit film oblikovala režiserka Martina Repinc, vam bomo takoj po avtorizaciji s strani producenta pokazali v naši galeriji, z dovoljenjem Vlada Kreslina, ki je zapel na besedilo Aleksa Ipavca, pa objavljam še video te presunljive pesmi.
Glej, vlak se vije,
iz Benečije, stran,
na tuje!
V temne obraze, kufre lesene,
žvižg zareže!
Zdaj jemlje sanje na potovanje,
v noč.
Kje bo dan,
kje jutro?
Polja zelena, nepokošena,
polja mladosti!
Kraji otroka, smeha in joka,
kraji radosti!
Žalost se vije, spod domačije,
spod Matajurja, stran, stran!
Za hlebec kruha, dve čokolati,
dom iz karbona!
Ino minjeri, ino stranjeri,
ino življenje!
Glej, vlak se vije iz Benečije,
stran, na tuje!
Polja zelena, nepokošena,
kdaj spet?
Kdaj,
še kdaj?
iz Benečije, stran,
na tuje!
V temne obraze, kufre lesene,
žvižg zareže!
Zdaj jemlje sanje na potovanje,
v noč.
Kje bo dan,
kje jutro?
Polja zelena, nepokošena,
polja mladosti!
Kraji otroka, smeha in joka,
kraji radosti!
Žalost se vije, spod domačije,
spod Matajurja, stran, stran!
Za hlebec kruha, dve čokolati,
dom iz karbona!
Ino minjeri, ino stranjeri,
ino življenje!
Glej, vlak se vije iz Benečije,
stran, na tuje!
Polja zelena, nepokošena,
kdaj spet?
Kdaj,
še kdaj?
Ni komentarjev:
Objavite komentar