Legenda Prostovoljnega gasilskega društva (PGD) Kobarid, stoletno gasilsko vozilo fiat 15 TER, se bo jutri, 23. junija, podala na Pot prijateljstva od najzahodnejše slovenske točke v Robidišču pri Kobaridu do Pinc pri Lendavi, ki predstavljajo skrajni slovenski vzhod. Stoletnik bo tako pod poveljstvom Marjana Stresa, sicer tudi poveljnika kobariških gasilcev, v čast 20. obletnici samostojne Slovenije prevozil kar 370 kilometrov.
Vozilo fiat 15 TER je bilo izdelano leta 1911 za potrebe italijanske vojske za vojskovanje v Libiji, del teh vozil pa je našim zahodnim sosedom služil za transport vse do leta 1945. Ima štirivaljni bencinski motor, ročni zagon, njegova prostornina je 4400 kubičnih centimetrov in ima 25 konjskih sil.
Kobariškim gasilcem ga je po letu 1945 dodelil 37. korpus iz Gorice, v okviru katerega so delovali tudi gasilci. Vozilo, ki je danes ponos PGD Kobarid, je bilo aktivno vse do leta 1960, zatem pa so ga zaganjali le še na paradah. "Po potresu leta 1976, ko smo imeli porušene in poškodovane številne stavbe, tudi gasilski dom, so se začele težave s parkiranjem. Do potresa je bil parkiran v garaži nekdanje kobariške gimnazije, nato pa je bil preseljen v kobariško frnažo (opekarno, op.p.), kjer je propadal. Prihajali so različni kupci in tudi Fiat je tedaj gasilcem za današnjega stoletnika ponujal novo, najmodernejše vozilo. Na srečo je tedaj v Jugoslaviji veljala prepoved izvoza tovrstnih eksponatov iz države, zato je ostal v Kobaridu," je povedal Marjan Stres, ki na stoletnika pazi kot na punčico svojega očesa.
Popije toliko bencina, kolikor mu ga ponudiš
Leta 1985 so člani PGD Kobarid vozilo fiat 15 TER rehabilitirali, tako da je odtlej kljub zavidljivi starosti ponovno v službi. "Z avtom se danes vozimo do bližnjih krajev, predvsem na gasilske prireditve. Avto nastopa tudi v filmih iz druge svetovne vojne; dvakrat smo ga peljali v Beograd, Opatijo in v druge kraje, a ga nikoli ne pustimo samega. Vselej ga čuva kdo od domačih," je pojasnil Stres in poudaril, da se zanj še danes zanimajo najrazličnejši kupci, ki bi ga plačali v zlatu, a ga Kobaridci ne dajo za noben denar.
Kadorna, kot stoletnika ljubkovalno imenujejo, je registriran in ima plačano obvezno zavarovanje. Danes vozi s hitrostjo od 10 do 40 kilometrov na uro. Ime je dobil po italijanskem generalu Cadorni, ki se je boril na soškem bojišču v prvi svetovni vojni. Doslej so zanj skrbele same kobariške legende: Ludvik Mohorinov, ki ga je poimenoval Kadorna, Džino Lahov, Franc Ciferjev in Janko Kovačev. Leta 1970 ga je pod okrilje vzel današnji skrbnik Marjan Stres, ki je zadnjih dvajset let tudi na čelu PGD Kobarid.
Po njegovih besedah stoletnik Kadorna danes v klanec vleče slabše, kot je nekoč, popije pa toliko bencina, kolikor mu ga ponudiš. Tisti, ki ga vozi, mora zato imeti s seboj obvezno tudi nekaj sodčkov rezervnega goriva. Gume ima nalite - na novo so jih nalili v Savi Kranj. In tudi vse preostale rekvizite, ki jih Kadorna sčasoma obrabi, je treba narediti ročno.
Gasilski veteran si bo končno ogledal svojo deželo
Ideja, da bi se s Kadorno zapeljali od zahoda na vzhod, je stara že deset let, zdaj pa je, kot pravijo Kobaridci, končno napočil čas za uresničitev. Vozilo bo na poti izmenično upravljalo pet gasilcev, zraven pa bodo tudi spremljevalci. Prvi dan, 23. junija, bodo stoletnika zagnali v najzahodnejši slovenski vasi Robidišču v Breginjskem kotu in opravili pot do Kobarida, kjer bo tudi krajša slovesnost in blagoslovljenje vozila. Naprej bodo krenili naslednji dan okoli tretje ali četrte ure zjutraj. Pot jih bo vodila prek Idrije, Ljubljane in Slovenskih Konjic do Ptuja, medtem ko bodo 25. junija prevozili Ormož, Ljutomer, Lendavo in se ustavili šele na končnem postanku v Pincah.
"Odpeljali bomo z najzahodnejše meje, kjer ni več vojakov in carinikov, iz krajev, ki so desetletja krvaveli v vojnih spopadih. Na poti, po kateri se bomo odpravili, ne bo treba gasiti požarov in reševati ljudi. Ne, to bo pot prijateljstva, spomina na neki čas, ki nas je zaznamoval. Ta vojaški, predvsem pa gasilski veteran bo na tridnevni poti obiskal prijateljske občine in tamkajšnja gasilska društva, ene od zgodovinskih simbolov slovenstva. Na pot bomo odšli, da si stoletnik 'ogleda' deželo, v kateri je preživel najlepša leta, in da pozdravi vse dobre ljudi ob poti, ki jim ni tuja solidarnost in pomoč sočloveku," je poetično sklenil Marjan Stres.
Avtomobil bo na svoji poti zaobšel avtoceste in ves čas vozil po starih magistralkah. Naključje je hotelo, da se bodo na Poti prijateljstva poleg počastitve 20. obletnice slovenske samostojnosti v Lenartu udeležili tudi 140-letnice tamkajšnjega prostovoljnega gasilskega društva, v Miklavžu pri Ormožu njihove 90-letnice in odprtja muzeja, na Ptuju pa Teka prijateljstva.
S PRIŽIGANJEM OGNJA, KI GA BO SPREMLJAL GLAS SAKSAFONA V ROKAH MATEJA,
