Na avtobusu / On the bus :-)

"LIFE IS SIMPLE..."

or

...Robidišče workcamp 2004 reunion 2011!


On the spot: Bahare - France, Nina & Antonia - Germany, Corrine - Switzerland, Monika - Lithuania, Staša, Simon, Anuša in Janez - Slovenija.

In our hearts: Riccardo & Sabrina - Italy, Drittan & Irma & small beany - Albania, Jean - Belgium, Jadranka - Serbia, Saša - Slovenia.

Just few of images of 5 unforgettable days...

R'biške na čajanki

Pravijo, da na ženskah svet stoji. Lucija (desno) in Sonja (v sredini), ki življenje v vasi že dolgo poznata, pomagata Pavli, ki je lani statistiko prebivalcev vasi pogumno obrnila v pozitivno smer. 

Vrt že nori

Bolni smo, zato smo ostali v civilizaciji. A dobili smo bogato pošiljko vitaminov. Solata je šla brez pomisleka še preden je fotoaparat naredil pip. 

Zvečer pa dilema: a bi večerjali špinačko...

 

...ali rukolco?

 

Tokrat je zmagala rukolca, s ta domačo salamo in sirom. Vredno greha! Špinača pa jutri.

 Ah, kako dolga je bila ta zima brez pravih okusov!

Kako sva jih priklicala bližje / How we called them to come closer

Še (ne)pozabljeni!

Hecna je tale reč s cesto. Dolga leta, ko je bilo na Robidišču več sto ljudi, je ni bilo. Bila je le potka, obstaja še nekaj fotografij. Potem se je potka širila in postala je makadamska cesta. Tam nekje v devetdesetih letih so položili asfalt, a le v zadnih kilometrih, prej si šel po makadamu. Ko smo imeli leta 2002 prostovoljni delovni tabor, sta Tova iz Amerike in Anna-Lily iz Nizozemske trdili, da to nikakor ni slabost, ker je bolj adrenalinsko in zanimivo, če se pripeljemo po makadamu. V razvitem svetu tega pač ne poznajo.

A je bil pred nekaj leti vseeno položen asfalt na celotni poti. Fajn za nas, ki se kar naprej vozimo gor in dol. 

Cesta je bila takrat občinska in redno smo srečevali domačine, ki so jo urejali. Za cesto je skrbel fant, ki jo je dobro poznal. Kljub hudim nalivom je bila vedno urejena. 

Potem pa smo prišli v EU in cesta je postala državna. Država pa je v takih območjih pogosto bolj mačehovska kot ne. In cesto je ob vsakem nalivo vztrajno odnašalo. Boljši bi bil makadam kot velike liuknje ob katerih smo pred leti ob umikanju celo prerezali gumo. Pa še predaleč je, da bi človek klical policijo, da bi mu povrnili stroške (ali ste vedeli, da ste upravičeni do stroškov, če se vam zgodi taka reč zaradi nevzdrževane ceste?).

In ko me je že imelo, da poslikam luknje in se podam v boj z mlini na veter (ah, kako sem tega že naveličana!), me preseneti tole! V soboto dopoldan.

Delavec, s katerim sva pokramljala, je sicer komentiral, da bi morali narediti celotno preplastitev, toliko da je lukenj, jaz pa pravim, da naj vsaj vzdržujejo redno, pa bo.

Vseeno kar prijetno presenečenje v teh časih.

Pašnik

Pogovor dveh lastovk

ob luni...

Kapljica za kapljico...

... ovčka za ovčko...

                                ...dan za dnem...

...pa nanese za dobro tono in pol slastnega ovčjega sira!

Le koga so ugrabile sanjske vile?

 

Našega fantka vendar!!!

 

Robidišče

 Svet - Evropa - Slovenija - Kobarid - Robidišče

 

 

Vir: Google Earth, datum posnetka 10.10.2006

Za hlebec kruha, dve čokolati...

Benečija je po drugi svetovni vojni doživela pravi eksodus. Na tisoče in tisoče ljudi je opustošena Italija dobesedno prodala, kot poje Kreslin "za hlebec kruha, dve čokolati", v "dom iz karbona" v Belgijo, kjer so našli delo v rudnikih. 

Žalostno zgodbo izpod Matajurja, ki jo je  po pripovedovanju dvanajstih izseljencev v čudovit film oblikovala režiserka Martina Repinc, vam bomo takoj po avtorizaciji s strani producenta pokazali v naši galeriji, z dovoljenjem Vlada Kreslina, ki je zapel na besedilo Aleksa Ipavca, pa objavljam še video te presunljive pesmi.

Glej, vlak se vije,
iz Benečije, stran,
na tuje!
V temne obraze, kufre lesene,
žvižg zareže!
Zdaj jemlje sanje na potovanje,
v noč.
Kje bo dan,
kje jutro?

Polja zelena, nepokošena,
polja mladosti!
Kraji otroka, smeha in joka,
kraji radosti!
Žalost se vije, spod domačije,
spod Matajurja, stran, stran!

Za hlebec kruha, dve čokolati,
dom iz karbona!
Ino minjeri, ino stranjeri,
ino življenje!

Glej, vlak se vije iz Benečije,
stran, na tuje!
Polja zelena, nepokošena,
kdaj spet?
Kdaj,
še kdaj?

Prvomajski zajtrk

Za začetek malo bezgovega soka, da sčisti grlo. Potem zdravo, v domači kleti prezimljeno jabolko. Metin čaj in mleko se še grejeta, domača slivova marmelada in Gregorjev med čakata na lačna usta, za izbirnejše še jogurt lokalne mlekarne. Potem pa konkretneje: sosedova ovčja skuta z domačim drobnjakom, sir sirarja iz sosednje vasi, tudi maslo je nastalo izpod njegovih rok, vložene kumarice izpod rok pridne ta mlade gospodinje, tako kot bezgovec, nekaj izbranih olivic iz bližnjega mediterana, mladi rukolini srčki ter nonotov šalam, pšenično-ajdov kruhek pa bo tudi ravnokar gotov...

Dober tek!

Letošnje žajfe...

...so iz olivnega, palmovega, kokosovega olja, za piko na i pa jedna žlica i tri kapi tajne.