Veliko zidov zapuščenih hiš in pašnikov se podira. In prav noben se ne bo postavil nazaj sam od sebe. Zato sta fanta zavihala rokave in pustila za seboj večen pečat - potko s podpornim zidom, ki bo povezala naše hiške, da ne bo treba hoditi več po blatu.
Lots of ruined walls are falling down in the village. But there are some walls and paths made by our boys that will remain forever.
1 komentar:
Najlepše čestitke avtorju za prikazano in zavzetost za kraj, ki v svojem težkem zgodovinskem obstoju ni zasluđžil, da bi ibl pozabljen, zapuščen in zapisan smrti.
Na Robidiščih sem bil prvič leta 1949 kot učiteljiščnik in sem nastipal v programu otvoritve nove šole.
V šolskem letu 1951/52 sem učiteljeval v Lo9gjeh, moj sošolec in prijatelj Dežjot (sedaj živi v Trbovljah) pa je učiteljev tedaj na Robidiščih. K nejmu sem šel skoraj vsak dan in tam pogosto tudi prespal.
Takrat so bile Robidišče kot vas že skoraj prazne zaradi pobega mnogih družin v "imperialistično-kapitalistični svet". Kraj mora obstati tako ali drugače, zato noben poizkus oživitve ni odveč. Lep pozdrav Ivan rutar- Kobarid.
Objavite komentar