Iz RTVSLO.. :-)

http://www.rtvslo.si/lokalne-novice/foto-umetnisko-ozivljeno-robidisce/310995

FOTO-WOOD-STONE-IMPRESSION... dan potem

Čeprav smo že pošteno zakorakali civilizacijskim nebodigapotrebam naproti, pa misli še vedno bežijo nazaj. Nazaj na Robidišče...

 

Od petkovega dogajanja, ko je mariborska skupina odšla, se je dogajalo še marsikaj. Koncert Beneških korenin, predaja simboličnega darila občinama Kobarid in Podbonesc. Meje ni več! Žur do jutranjih ur ob španski limonadi. Potem pa spet delo, delo in delo za kamnoseke. Kar nekaj ljudi smo še v soboto morali polejati po vasi, da so si ogledali stvaritve. A pred galerijo je bilo vseeno nekam prazno.

 

Čeprav se je zdelo, da je vse skupaj še zelo daleč, so proti poznemu popoldnevu vsi izdelki dobili svojo podobo, ki jo je spretno v objektiv ujela Maša. Sara pa je medtem pridno snemala vtise udeležencev. Komaj čakamo na film!

 

Tone, Damjan, Augustin in Mehor so odhod prestavili za en dan in zvečer je bila priložnost za krajšo evalvacijo. Vsi smo bili neskončno utrujeni, a presrečni in prezadovoljni.

 

Velik zalogaj je bil to. Za lesarje, ki so pridno delali od jutra do večera, tako že od prve ure po prihodu. Pa tudi pred prihodom, ko so si natančno izdelali načrte dela. Zvečer pa zabava.

 

Za kamnoseke, ki so imeli nekoliko počasnejši ritem ob jutrih, a so potem zaštartali in jih ni bilo videti do poznega večera, ko je nekdo ugasnil luč na nebu. Potem pa so nadaljevali v soju svetilk pozno v jutro.

 

Za fotografko Mašo in snemalko Saro, ki sta morali ujeti vse pomembne trenutke, teh pa ni bilo malo, vmes pa sta pod budnih očesom Katarine spoznavali nove tehnike. Multitasking!

 

Za mentorje: Toneta, Damjana, Alenko, Metodo, Zlatka in Katarino, pa tudi za Augustina in Mehorja iz Španije, ki so bili vedno na voljo.

 

In tudi zame. Ogromno telefonov, usklajevanja, kuhanja, kombiniranja in improvizacije. Tudi nekaj velikih skrbi. Priznam, po petkovi prireditvi, ko je padel adrenalin, sem bila že kot zombi. Upam, da se me ni kdo ustrašil :-) A da ne bo kdo narobe razumel, bile so to skrbi, ki jih ne bi zamenjala za nič na svetu. Neskončno ponosna sem, da sem del WOODSTONE-a - v ta projekt verjamem bolj kot v marsikaj, kar sicer v življenju počenjam. Tone, tule bom neskromno rekla - dobra sva, da sva šla v to... po tisti ničhudegasluteč debati, ko se nama še sanjalo ni. Ravno prav sva oba usekana, ne?

 

A trud je poplačan. Mislim, da v teh dneh nisem videla nezadovoljnega obraza-naprotno, dobili smo kar nekaj lepih pisemc.

 

In da se pohvalim z delom ekip, je tule še nekaj fotk, predvsem kamnoseške in foto ekipe. Tista od glavnega presenečenja, vrtiljaka, pa še manjka in pride kot poslastica kmalu :-)

 

Avtorica vseh fotografij je Maša Lancner...

 

 

Spominski kip za Kobarid, najlepšo občino pod soncem...

 pastirski prestol, spomenik Robidišču, avtorjev Maje in Mateja. 2 leti dela!

 Okvirji izpod rok lesarjev, slike pa izpod rok fotografk izdelane s posebno tehniko cianotopijo. Rožice so robidiške.

 Cianotopija na kamnu!

 Cianotopija na platnu v kamnitem okviru. Ma a ni noro, nooooo!???!!!

 Tabla, ki bo kmalu stala na koncu vasi, ob cesti, ki pelje proti Italiji. 50 toliko starih, kot so bili ti študentje, je tiste ene same noči leta 1948 odšlo na vse celine sveta prav tod mimo... 

 Razstava

 Kip za vasico. Meja, reka, sence... domišlija ne pozna meja.

 In še kupec za Podbonesc. Za vasico Montefosca, Čarni Varh. mnogo porok je bilo med vasicama, mnogo švercanja... mnogo zgodb... V sponim na težke čase!

 

in pride še... in še... ko se moja fotografska baterija napolni in pridem spet tja, kamor me vleče...

WOODstone - zadnji dan

Po kratki noči počasi zapademo v rutino. Kava, zajtrk, kava, delo, kava, delo, kava, delo,..Saj ni tako hudo. Res pa smo v teh petih dneh veliko naredili, no, danes

še zaključujemo. Pa da se malo pohvalimo, bom kar opisal delo naše ekipe. Že pred prihodom na Robidišče smo si razdelili delo in se toretično pripravili.

Simona in Polona sta dobili v obdelavo staro skrinjo z značilnimi robidiškimi rezbarjenimi ornamenti. Predmet je bilo potrebno najprej očistiti prahu in umazanije. Nato je bilo potrebno odstraniti površinski premaz z lavacolom. Skrinjo sta očistili do lesa. Ker je skrinja lastništvo družine Cenčič, sta se dekleti prilagodili njenim željam. Skrinjo je bilo potrebno lužiti, to jima je povzročalo nekoliko preglavic, saj je prvotni premaz bil na drugačni osnovi kot lužilo. Po luženju sta skrinjo premazali s čebeljim voskom.

Tine in Lan sta delala na več projektih. Izdelala sta novo oglasno desko iz lesa starega dravskega splava, ki smo ga prinesli s seboj. Ko sta to dokončala, sta se lotila tesanja gugalnice iz hloda bukve in kegljev za rusko kegljanje. Keglje sta okrasila z značilnim robidiškim ornamentom.

 

 

Simon in Žiga sta izlelala kokošnjak za družino Škvor. Želja je bila, da naj bo vesoljski in tako sta ga tudi osnovala. Material za izdelavo se je našel v vasi, vijaki in okovje pa so se nabavili v dolini. Najprej sta postavila ogrodje, ki sta ga nato podeskala, izrezala vrata, kurja vrata, dodala balkon, gnezda in kurjo »lojtro«. Da bi ga malo zaščitila in polepšala sta površino lesa pokurila z gorilnikom.

Anja in Natalija sta dobili zahtevno nalogo. Restavrirali sta star predalnik, ki je bil precej zdelan. Najprej sta ga očistili. Bilo je zahtevno, saj je bil zelo umazan. Nato je bilo potrebno odstraniti površinske premaze. Delali sta z lavacolom. Ko je bil predalnik očiščen sta se lotili popravil konstrukcije. Manjkajoči deli so se dodelali, razpoke zapolnile ali zlepile, neravnine pokitale. Ko je vse to bilo končano, sta ga egalizirno polužili, to pomeni, da sta izravnali barvo površine. Površinsko obdelavo sta zaključili z oljem za les.

Maja in Urban, naša rezbarja, sta dobila delo, ki jima je pisano na kožo. Rezbarila sta tabli z napisom dobrodošlice in pozdravom v slovo, ki bosta stali na vhodu in izhodu iz vasi. Deske sta morala najprej očistiti in pripraviti površino za delo. Nato sta po posvetu z domačini izbrala ustrezne pozdrave in jih prenesla na les. Z rezbarskimi dleti sta izpisala »Le kam so vsi odšli?« in »Ljudje, kamen, les – VAS!«, ter dodala robidiško rožo. Table sta površinsko zaščitila z vročim lanenim oljem.

 

 

 

Aleksander je v restavriranje dobil škaf, skledo, ribežnik in robidiško klop. Najprej se je lotil lesenih predmetov. Prva faza, čiščenje. Odstraniti je treba umazanijo. Železni obroči na škafu so močno korodirani, zato je rjo treba najprej mehansko odstraniti, premazati s Ferosanom, ter površino nato še očistiti z jekleno volno. Pri tem je treba paziti, da ne poškodujemo lesa ali ga zapackamo z rjo. Skledo so močno pogrizli žužki. Zato smo se jo odločili utrditi s Paraloidom. To je plastični granulat, ki se raztaplja v etilnem acetatu in se injicira v luknjice v lesu, da jih zapolnimo. Vse predmete sem po dodatnem čiščenju premazal še z mešanico terpentina in lanenega olja, ki sem ga segrel na 60 stopinj. Robidiško klop sem razstavil, očistil kovinske dele, jih ponovno zaščitil s temeljno barvo in tesarol antik premazom. Lesene dele klopi sem očistil in premazal z vročo mešanico olja in terpentina.

 

Ker smo bili pridni in smo hitro realizirali zadane cilje, smo lahko postorili še druge stvari. Izdelali smo velike domine, magnetke za hladilnik, restavrirali nočno omarico, izvedli manjša popravila, etc.

Ta teden v hribih je bil kar delaven. Ko pogledam okrog sebe, vidim dokaj utrujene vendar zadovoljne obraze. Žal se danes poslavljamo od Robidišča. Sam si še želim ostati, vendar se ne najde kdo,  ki bi mi krajšal čas na štopu domov, zato se sprijaznim s slovesom od Robidišča.

Naj izkoristim to priložnost in se zahvalim vsem sodelujočim pri projektu Robidišče WOODSTONE. Pohvale organizatorjem in gostiteljem, družini Škvor in lokalni skupnosti. Zahvala domačinom za potrpljenje. Zahvala Višji strokovni šoli šolskega centra Maribor in Višji strokovni šoli šolskega centra Srečka Kosovela Sežana, ki sta nam sploh omogočili projekt, material in mentorje, ki se jim zahvaljujem za potrpežljivost in strpnost, ter dobro voljo.

Nenazadnje pa se bi rad zahvalili tudi vam, dragi kolegi, ki smo skupaj preživeli teh nekaj dni. Bilo je nepozabno! Hvala za vse trenutke smeha, hvala za dobro družbo, hvala za neprespane noči in jutranje sesanje, hvala za vse skuhane kave, za vso pomito posodo, hvala za jabolčno pito, za vino, za sok, za klobaso, za sir, hvala za vse. HVALA ZA ROBIDIŠČE 2013!

FOTOwoodstone

Sva študentki Višje strokovne šole Sežana, oddelek za fotografijo. Danes sva ustvarjali cianotipijo. Torej, kaj pravzaprav cianotipija je? Cianotipija je fotografski proces, pri katerem dobimo modro fotografijo.  Najprej sva zmešali snov, ki je občutljiva na svetlobo in jo nato namazale na akvarel papir. Počakali sva, da se papir posuši in ta postopek še enkrat  ponovili. Ko se je vse skupaj posušilo, sva papir dekorirale z različnimi vrstami rastlin, nanje postavile steklo in vse skupaj odnesle na sonce. Mešanica kemikalij je občutljiva na UV žarke, zato je zaradi dolgotrajne ekspozicije papir porjavel. Čas eksponiranja je  odvisen od moči sonca. Opazovali sva porjavitev papirja. Ko sva dosegli želeno stopnjo porjavitve, sva rastline odstranili, sliko pa sprali pod vodo. V vodi papir pomodri. Ko se je slika približala želeni zamisli, sva jo odstranili iz vode.

Poleg ustvarjenja podob s postopkom cianotipije, sva spremljali in dokumentirali dogajanje na Robidišču. Naredili sva serijo fotografij ter film, ki prikazuje študentke kamnoseštva med ustvarjanjem.

Sara in Maša

woodstone dan 4...

(... s strani nelesarke in nekamnosekinje, pa vendar v celoti woodstonerka)

 

 

"Ti tiririntin tin tin!" zazvoni mobitel. V sobi je tema, a za škurami se kažejo sončni žarki. Ura je 7 15, zgolj 15 minut časa imam, da pripravim zajtrk. Spodaj že slišim, kako nekdo pere kozarce. Verjetno po nočni žurki, saj za večerjo je bilo pospravljeno....?

 

Noč je bila kratka. Zame še relativno dolga, zaspala sem nekje ob pol dveh ob zvokih španskih pesmi, ki jih je prepeval Avguštin. Zdi se mi, da sem slišala tudi Alenčico, kako bi rada mir, a ni bila uslišana... potem me je zmanjkalo...

 

Kopalnica, hiter plusk vode v obraz, hop iz pižame in že dajem velik lonec vode na štedilnik. Za kavo. Pa še enega, za čaj. Zajtrke sem vnaprej dobro naštudirala, danes je na vrsti šunka, sir in skuhani ovseni kosmiči, po finsko. Kruh, sladkor, mleko, maslo... to sem že utečena...

 

Še preden pridem do svoje šalce kofeta je zajtrk na mizi in pridna mariborksa četica že nasmejano srka kavo. Kamnoseki se nekoliko počasneje primajajo, a presenetljivo hitro so danes tudi oni vsi na broju.

 

Pospravim mizo, na srečo imam kosilo že priravljeno. Ričet je vedno boljši, če ga skuhaš večer prej. Ekipi gresta na delo, sama pa grem zrihrat sebe in otroke. Lep dan je danes, končno za krilo. :-)

 

Še preden naredim cel krog po vasi, me kliče novinarka Mariša, točna je, kot sva se dogovorili. S snemalcem jo peljem od ene do druge ekipe, ji na hitro predstavim koncept ideje, spijeva sok... in že kliče druga novinarka iz Radia Koper. Ponovim vajo, še sama odgovorim na nekaj vprašanj, poklepetava o študijih pri nas, in odhiti. Vmes pride nona. Rojstni dan ima, priznam ji, da sem pozabila, a z veseljem pojem lučko.:-)

 

Kličem v Planiko, da uredim vse potrebno z naročilnico. Kličem v ribogojnico, da pripravijo ribe. Kličem Kurivo Gorica za plin. Kličem Simona, da prinese šraufe. Pride Zdravko, ki sprašuje, kam lahko odloži trami, kje je podaljšek, pa kje lahko barva. Kličem Simona, da se dogovorimo skupaj. Pride Tone, ki ga zanima, kam lahko postavijo vstopno in iztopno tablo. Pride Matej, ki ga zanima, če imamo kakšno matico, malo manjšo, kot jo ima. Pride Luka, ki ga zanima, če imam kakšno fotografijo starega vodnjaka. Pride novinarka nazaj, da spije kozarec vode. Ali imamo brener, kje je mešanica za motorko, je razredčilo... Tisoč vprašanj je, vsak dan.

 

Skoraj pozabim dat gret kosilo, zato mora mariborska ekipa malce počakati. Kamnoseki so tako ali tako pozni...

 

Pojemo, pospravimo. Uspavam Janeza. Dobim ribe in zelje za solato. Dam kuhat krompir in grem en krog. Maja sprašuje, ali se mi zdi, da je bolje, da da na pozdravno tablo še pluse ali ne. Pogovoriva se in se strinjava, da ne. Napis na vstopni tabli je "ljudje kamen les vas", na izstopni pa "le kam ste vsi odšli?". Tone je mnenja, da je preveč informacij, jaz pa menim, da se je na Robidišču čas po svoje ustavil. In kdor pač prehitro pripelje v vas in ne uspe dojeti napisanega sporočila, mu pač ni pomoči.  :-)

 

Poslovim se od lesarske mentorice Metode, super Ženska je, res!!! Vesela sem, da sem jo spoznala, študentje so lahko srečni, da imajo tako mentorico. Prava mama. Ma vsi so super, itak!

 

Kličem župana Podbonesca, da ga povabim, da pride na zaključno prireditev. Vabila je vesel, čeprav praznujejo sinov rojstni dan.

 

Izkoristim mir, lupim krompir, režem zelje in pečem palačinke, vse naenkrat. Nona se prijazno ponudi, da očisti ribe. Vmes urediva za ozvočenje.

 

Vmes poservisiram otroka, ki sta neverjetno pridna in samostojna. Malo dela je z njima.

 

Na delovišče nesemo palačinke, lesarji jih pojedo 30 pred hišo, saj so z delom končali prej. Ne vem, če sem že kdaj spekla 70 palačink? Poslovimo se še od golobčkov, ki potujeta na poroko, še pred tem mi Simon in Žiga ponosno predstavita narejen kurnik. Sagrada Familia med kurniki, vam povem! ZAKON!!! Končno bomo imeli še domača jajčka!!!

 

Lesarji gredo v Nadižo, Anuša gre z njimi. Pripravim še vse potrebno za večerjo, zmenim se s Pavlo, da bomo zvečer pri njih izvedli predavanje in ne v galeriji.

 

Uf, ura je pol sedmih, kje so vsi, da pogledamo prispevek. Šibam v vas, skupaj šibamo nazaj.

 

Ojoj, ura je osem, akcija, večerjo na mizo! nesoč velike lonce solate razmišljam, če jo je dovolj.

 

Zlatko, tretji mariborski mentor, peče ribe. Faca je, še en fant na mestu. Ajej, vegiji ne marajo rib, hitro zimprovoziram friko...In  končno se še sama usedem in spijem "en gl'š vina". Z Damjanom in Tonetom se prav fino hecamo, s taščico pa še bolj :-)

 

Spet pospravljanje in ugotovitev, da so ribe dobre, a da si malo kompliciram življenje z njimi. VSE SMRDI. :-)

 

Šibam po projektor in rjuho, s Tonetom postaviva provizorično platno. Še Cocta in predavanje se začne. Auguštin predstavi svojo domovino, a utrujeni Janezek se udari in joče, zato se umakneva. Škoda.

 

In zdaj sem tu. Malce sem utrujena. In ko sem utrujena, postanem črnogleda. In takrat se moram usesti in pomisliti, zakaj to delam. Zakaj ne grem raje na dopust in dam vseh štirih od sebe. Pa še ceneje bi bilo...

 

Bom naslednjič naredila tako?

 

Ja, gotovo. Ampak ne namesto woodstona. Morda tik za njim! :-)

zajtrk...

 ...oglasna deska

 Janezek je srečen, če lahko "pomaga"

 snemanje

 popoldanski kamnoseški posvet ob kofetu

 O-o, Staša, lej me. Veš, zdaj nisi več mama, zdaj si staša, ker sem študentka!

 Sagrada kokošnjak

 pote med bazo in deloviščem 1

 piči Zlatko prupravlja večerjo...

 Augustin predstavlja Španijo.

 

WOODSTONE V MEDIJIH

Danes ob 19 30 v Slovenski kroniki na RTV SLO.

Jutri pa na Radiu Koper ob 9 45.

 

Vabljeni k gledanju in poslušanju!

woodSTONE dan 3

Sreda. Sredina čudovitega tedna v Robidišču. Ob 7.30 h smo se dobili na zajtrku na Ekološki kmetiji Robidišče, kjer smo pojedli lokalno specialiteto, umešana jajca s koprivo, rmanom, trpotcem, … Po zajtrku smo se kamnoseška skupina pogovorili o nalogah, o načrtih, o željah. Pojavila so se vprašanja v zvezi s problematiko statike za zamišljen projekt, ki so se v bistvu vila skozi cel dan. Nadaljevali smo s konkretizacijo načrtov in idej. Delo nekaterih je vključevalo tudi obisk kamnoloma, iz katerega so se vrnili blatni do komolcev in s polnimi naročji novo nabranega kamna.

 

Fantje so se pogumno in neustrašno podali v premik 900 kg težkega bloka kamna na delovišče. S pomočjo dvigala, vedno pozitivnih španskih profesorjev, Peugeot-a ter prikolice so nekako to gmoto pripeljali na vrh. Obstaja posnetek vreden ogleda.

 

Zapele so brusilke, zadonel kompresor in že je bilo kosilo. Zopet vrhunsko kulinarično doživetje na Ekološki kmetiji. Ob močnem popoldanskem soncu smo nadaljevali z delom. Vmes je bilo potrebno še dodelati načrte. Mogoče bi lahko nekateri rekli, da smo cel dan presedeli v gostilni, ampak ne. To so bile diskusije vredne prisotnosti. Tudi španska profesorja sta nas navdušila s svojimi aktivnim sodelovanjem, pogledi na projekte in izdelke. Z delom smo nadaljevali pozno v zahod in bili pri tem navdušeni nad rezultati. Veseli smo bili tudi obiska domačinov, ki so nas malce z začudenjem nad nekaterimi izdelki, malce pa z igrivim pogledom v očeh, spremljali naš trud.

 

In še enega dneva je bilo konec. Čeprav se nisva veselili pisati tega dnevnika, se je bilo vredno še enkrat ozreti na današnji dan. Zdaj pa že diši Stašina večerja.. Lepe pozdrave od Katje in Anke.

 

 

WOODstone dan 3

Danes bo delaven dan. Po pestrem izletu prejšnjega dne, komaj prilezemo izpod odej in se spravimo na zajtrk. Po zajterku pa, AKCIJA! Delo sicer ni žaba, da bi odskakljalo, ampak nakopali smo si obveznosti, ki jih ne gre preložiti. Danes je deloven dan in tako je tudi minil.

Simon in Žiga sta nadaljevala s kurnikom na dislocirani enoti, Anja in Natalija sta planili na predalnik, Simona in Polona sta očistili staro skrinjo in jo pripravili na luženje. Tine je spretno dokončal novo oglasno desko, ki jo bomo vaščanom postavili na ogled in v uporabo jutri. Lan se je lotil izdelave kegljev za rusko kegljanje, Urban in Maja pa sta pograbila rezbarsko orodje in začela z izdelavo pozdravnih napisov, ki bosta stala na vhodu in izhodu vasi. Sam sem zaključil z restavriranjem čebra. Preden sem se lotil nove zaposlitve sem se odločil kolegom pripraviti priboljšek. Spekel sem pravo domačo jabolčno pitu po tajnem receptu svoje babice s skrivno sestavino. Prezentiral sem jo po kosilu, ki nam ga je danes pripravila Turistična kmetija Cencič. Posladkali smo se in posladek ponudili še kolegom kremenčkovim.

Po kosilu smo si privoščili enourni odmor, potem pa odšli spet veselo na delo. Čeprav je sreda, se lahko pohvalimo, da je večina projektov v fazi zaključevanja in bomo po vsej verjetnosti predčasno gotovi. Pri odlični večerji z žara smo se dogovorili, da se bomo jutri poskusili namočiti v Nadiži, če bo bog dal in bo lepo vreme.

Delovni dan zaključujemo s prijetnim druženjem v skupnem prostoru našega apartmaja (torej v jedilnici). Lan in Žiga preigravata akorde na kitari, punce se igrajo pantomimo. Simon in Anja se cerkljata, Maja slika Tineta, ki si je po želji Anuše nadel »nanosnik«. Jaz pa se ukvarjam z opisovanjem trenutka. Ravnokar sem na mizo dobil špricer, zato se za danes poslavljam.