Prvo jutro po hladni
noči. Zbudim se zgodaj, vendar za hip prepozno za sončev vzhod. Sprehodim se po
vasi, da pretegnem kosti. Zunaj kukavica poje svojo pesem, ki odmeva med
vaškimi zidovi. Prisluhnem ji in sledim zvoku do pašnikov. Ko jo končno
zagledam, mi spusti ku-ku v pozdrav in odleti. Na poti v toplo hiško že
srečam domačine.
Po obilnem zajtrku in
jutranji kavi smo takoj pričeli z delom. Nadaljevali smo projekte prejšnjega
dne. O prvem polčasu so mimo nas prišli kremenčkovi na prvi ogled vasi. Delo
nam je hitro minilo, zaradi načrtovanega popoldanskega izleta po
Posočju in Benečiji, smo tudi kosilo pojedeli hitro.
Med odpravljanjem nas
je dohitela aprilsko junijska ploha smo, a smo jo zaradi dobrih misli pregnali.
Prispeli smo v Kobarid, na hitro opravili potrebne nakupe tehničnih izdelkov in
se odpravili na oglede. Najprej smo se povzpeli na Kostnico nad Kobaridom, kjer je
svoj zadnji mir našlo 7014 italijanskih vojakov, ki so padli v bojih med prvo
svetovno vojno. Soška fronta.
Sledil je prijetnejši
ogled, spustili smo se do reke in ob strugi v neokrnjeni naravi, po lepo
urejeni poti pešačili na slap Kozjak. Pot je bila dolga, vroča, peklenska, 10
litrov švic jemajoča, zarezujoča v bose podplate, a vredna razgleda na dih
jemajoči slap. Ful je tu lepo!
OK. Zdaj smo tukaj,
treba pa je še nazaj. Končno pri vozilu, na vrsti je ogled muzeja sirarne Planika.
Navdušeni smo bili nad predstavitvijo sirarne in nad načinom dela v
lokalni skupnosti. Vzorno. Še za domov so nam sirček dali.
Po Musolinijevem
drevoredu, ki se lahko mirno kosa z Napoleonovim, smo nadaljevali pod do
Italije. Naš prvi postanek je bila Landerska jama, do katere vodi strmih 144
stopnic. Od 5 km jame, ki jo je stražil jamski medved z nemanekiranimi nohti in
bolščečim pogledom, si je možno ogledati zgolj 300m, se ti pa prikaže Marija. Po
sicer bleščečem prevodu kremenčka Mateja, je besedna zveza »Izgubljeno v
prevodu« dobila smiseln pomen. Lepa Vida, Attila, Bič božji in vreča zrnja. Zgodbo
si lahko preberete v jamski zloženki v 5 jezikih za pičlih 5 €.
Pot nadaljujejo proti
Čedadu, ki ga je UNESCO dodal na seznam svetovne kulturne dediščine. Luškano
mesto, s še bolj luškano zgodo o hudičevem
mostu (Ponte Diablo) čez Nadižo. Zgodbico nam je povedala hčera
gostiteljev Anuša, ker sem zamudil prvo razlago, sem za kepico sladoleda, dobil
svojo različico. Sej nam je gostiteljica Staša itak vsem častla kepico v
gelateriji. Anuša je pač dobila dve.
Da »zašpilimo klobaso«
smo se na Robidišče vrnili po drugi poti. V gore smo se povzpeli z italijanske
strani, se vozili po pokrajini, ki izjemno spominja na Toskano. Vmes smo
naleteli na izredno okrašeno vas. Čudili smo se, zakaj? Poroka, vaški prazni?
Ne. Otroci v lokalni Osnovni šoli so vso letno pridno delali domačo nalogo zato
je župan odredil drugi Osnovni šoli nalogo, da okrasi njhov kraj. Sej ni nujno,
da je res, bo pa »piči Zlatko« preveril. Ne da mu mira! Po dvanajstih
kilometrih vijugaste in ozke ceste s »piči Zlatkom« smo varno prispeli na Robidišče.
Zdaj smo se najedli in
spravili ta naš dan na papir. Bil je zelo lepo, res!
Ni komentarjev:
Objavite komentar