Po dolgi in lepi vožnji
čez našo prečudovito Slovenijo smo končno prispeli na cilj. Robidišče,
najzahodnejša vas Slovenije. Lepo je tukaj! Stari Woodstonerji smo bili veseli
ponovnega snidenja. Prvi vtisi prvič Woodstonerjev so mešani: Kam smo mi
prišli? Kaj je še daleč? Ti mater, kak lepa reka. Samo niti ni tak slabo tu,
ne? Kaj je že kosilo?
Sej ni vse res, kar
zgoraj piše. Smo pa res bili lačni. Po kosilu smo se nastanili v stare kamnite
hiške in koj plunili v roke. Po krajšem sestanku smo si razdelili delo in si
podrobneje ogledali vas. Kamen + les = vas, kje so pa ljudje? Ni jih več
veliko. Zaradi meje , pa potem še zaradi velikega potresa, ki je razdejal vas,
se je veliko prebivalcev odselilo. Ruševine hiš so ostale, ker buldožer zaradi
slabe ceste ni mogel na hrib. Nekaj staroselcev pa je vendarle ostalo, oni so
srce vasi.
Malo nam je že postalo
tečno, zato smo se lotili dela. Simon in Žiga sta osnovala vesoljski pravljični
kurnik, Natalija in Anja sta planili na predalnik, Simona in Polona sta se
skrili v skrinjo, Tine in Lan sta že v bistvu izdelala novo oglasno desko, Maja
in Urban sta s prefinjeno roko skicirala predmete kulturne dediščine, ki jih
hranijo na Robidišču, sam pa sem očistil stari škafec.
Zdaj sedimo tukaj na
terasi in zbiramo vtise preteklega dne in strpno čakamo večerno druženje z
domačini in kremenčkovimi (tako pravimo kolegom oblikovalcem kamna).
Piškoti so dobri, vino
je sladko, kak na izi je danes.
Ni komentarjev:
Objavite komentar