Čeprav smo že pošteno zakorakali civilizacijskim nebodigapotrebam naproti, pa misli še vedno bežijo nazaj. Nazaj na Robidišče...
Od petkovega dogajanja, ko je mariborska skupina odšla, se je dogajalo še marsikaj. Koncert Beneških korenin, predaja simboličnega darila občinama Kobarid in Podbonesc. Meje ni več! Žur do jutranjih ur ob španski limonadi. Potem pa spet delo, delo in delo za kamnoseke. Kar nekaj ljudi smo še v soboto morali polejati po vasi, da so si ogledali stvaritve. A pred galerijo je bilo vseeno nekam prazno.
Čeprav se je zdelo, da je vse skupaj še zelo daleč, so proti poznemu popoldnevu vsi izdelki dobili svojo podobo, ki jo je spretno v objektiv ujela Maša. Sara pa je medtem pridno snemala vtise udeležencev. Komaj čakamo na film!
Tone, Damjan, Augustin in Mehor so odhod prestavili za en dan in zvečer je bila priložnost za krajšo evalvacijo. Vsi smo bili neskončno utrujeni, a presrečni in prezadovoljni.
Velik zalogaj je bil to. Za lesarje, ki so pridno delali od jutra do večera, tako že od prve ure po prihodu. Pa tudi pred prihodom, ko so si natančno izdelali načrte dela. Zvečer pa zabava.
Za kamnoseke, ki so imeli nekoliko počasnejši ritem ob jutrih, a so potem zaštartali in jih ni bilo videti do poznega večera, ko je nekdo ugasnil luč na nebu. Potem pa so nadaljevali v soju svetilk pozno v jutro.
Za fotografko Mašo in snemalko Saro, ki sta morali ujeti vse pomembne trenutke, teh pa ni bilo malo, vmes pa sta pod budnih očesom Katarine spoznavali nove tehnike. Multitasking!
Za mentorje: Toneta, Damjana, Alenko, Metodo, Zlatka in Katarino, pa tudi za Augustina in Mehorja iz Španije, ki so bili vedno na voljo.
In tudi zame. Ogromno telefonov, usklajevanja, kuhanja, kombiniranja in improvizacije. Tudi nekaj velikih skrbi. Priznam, po petkovi prireditvi, ko je padel adrenalin, sem bila že kot zombi. Upam, da se me ni kdo ustrašil :-) A da ne bo kdo narobe razumel, bile so to skrbi, ki jih ne bi zamenjala za nič na svetu. Neskončno ponosna sem, da sem del WOODSTONE-a - v ta projekt verjamem bolj kot v marsikaj, kar sicer v življenju počenjam. Tone, tule bom neskromno rekla - dobra sva, da sva šla v to... po tisti ničhudegasluteč debati, ko se nama še sanjalo ni. Ravno prav sva oba usekana, ne?
A trud je poplačan. Mislim, da v teh dneh nisem videla nezadovoljnega obraza-naprotno, dobili smo kar nekaj lepih pisemc.
In da se pohvalim z delom ekip, je tule še nekaj fotk, predvsem kamnoseške in foto ekipe. Tista od glavnega presenečenja, vrtiljaka, pa še manjka in pride kot poslastica kmalu :-)
Avtorica vseh fotografij je Maša Lancner...
Spominski kip za Kobarid, najlepšo občino pod soncem...
pastirski prestol, spomenik Robidišču, avtorjev Maje in Mateja. 2 leti dela!
Okvirji izpod rok lesarjev, slike pa izpod rok fotografk izdelane s posebno tehniko cianotopijo. Rožice so robidiške.
Cianotopija na kamnu!
Cianotopija na platnu v kamnitem okviru. Ma a ni noro, nooooo!???!!!
Tabla, ki bo kmalu stala na koncu vasi, ob cesti, ki pelje proti Italiji. 50 toliko starih, kot so bili ti študentje, je tiste ene same noči leta 1948 odšlo na vse celine sveta prav tod mimo...
Razstava
Kip za vasico. Meja, reka, sence... domišlija ne pozna meja.
In še kupec za Podbonesc. Za vasico Montefosca, Čarni Varh. mnogo porok je bilo med vasicama, mnogo švercanja... mnogo zgodb... V sponim na težke čase!
in pride še... in še... ko se moja fotografska baterija napolni in pridem spet tja, kamor me vleče...
Ni komentarjev:
Objavite komentar